György Csuta iz mesta Békés na Madžarskem se je likovne kolonije v Monoštru udeležil že večkrat. Tudi tokrat je na svojih slikah ohranil značilni ekspresivni slog, a je izbiro motiva spontano prepustil razvoju dogodkov. Naslikana motiva Prazna hiša in Poroka imata seveda močno sporočilno in emocionalno vrednost, zato idealno ustrezata avtorjevemu slikarskemu izrazu.

Tragičnost motiva iz zapuščene podeželske vasi v bližnji okolici je poudarjena z ostrino trikotne forme, ki se boleče zareže v rob platna. Ekspresivna črtna risba deluje kot osebni zapis intenzivnega doživljanja drame. Nesrečna usoda stavbe simbolizira trpljenje nekdanjih prebivalcev sedaj pozabljenih in zapuščenih krajev. Emocionalno nanešene barve avtor dopolnjuje s kolažnimi detajli – razbrazdana tekstura kartona je prav tako močno sugestivna.

Poročna zabava, ki se na sobotni večer odvila v hotelu Lipa, je avtorja navdihnila za delo z naslovom Poroka. Osrednji motiv na sliki postane čipkast papirnat prtiček, nalepljen na platno, ter dinamično razporejeni krogci poročnih kolačkov. Razgibana kompozicija dobro povzame radostno plesno razpoloženje, tekoča rdeča barva, ki se svobodno razliva po sliki, pa motiv dopolnjuje s prikrito erotično simboliko.

Oranžni, rdeči in rumeni toni so za slikarstvo Györgya Csute značilni. Atmosfera nad velikimi ravnicami jugovzhodne Madžarske se namreč v vetru in soncu obarva s prahom oranžne prsti. Avtor na ta način v svoje slikarstvo vnaša tudi poseben poklon domači pokrajini.

Ricarda Hoop, umetnica iz Leipziga (Nemčija), je na koloniji nekoliko prilagodila svojo slikarsko tehnologijo, da bi v danih okoliščinah ostal njen vsebinski izraz kar najbolj neokrnjen. Izbira tonskega slikanja v črno beli maniri je bil njen odgovor na časovno omejitev slikarske kolonije. Avtorica pa je ohranila zanjo značilno slikarsko interpretacijo detajlov iz vsakdanjega okolja. V svojih upodobitvah interierjev Ricarda Hoop ne skuša upodobiti samo predmetnega sveta, temveč gradi ambiente s posebnimi atmosferami.

Slikanje z razredčeno črno barvo spominja na prostorske študije z ogljem, hkrati pa sta lahkotnost in prosojnost barvnih nanosov blizu akvarelni risbi. Pogledi iz nenavadnih zornih kotov, popačena perspektiva in kompozicijski rezi pričarajo intimno in nekoliko melanholično razpoložneje, včasih celo občutje zapuščenosti in samotnosti. Krhko atmosfero njenih slik dopolnjuje igra svetlobe, ki se dobro ujema s prosojnostjo naslikanih tkanin in nežnih listov rastlin, oblikami gracilnega pohištva ter viticami rastlinskega ornamenta.

Veliko pozornosti Ricarda Hoop posveti poimenovanju slikarskega dela. Naslova Videz vara ter Nikoli še ni bilo tako, da ne bi nekako bilo sta sestavjena iz pregovora oziroma ljudske modrosti. Dvoumen pomen naslovov izpostavi razliko med besedo in podobo ter hkrati poudari razliko med stvarnostjo in njeno upodobitvjo. Slika namreč ni zgolj odsev stvarnosti temveč je na novo ustvarjena resničnost.

Zsigmond Lucza je na Madžarski akademiji lepih umetnosti v Budimpešti dokončal študij slikarstva in trenutno v okviru podiplomskega študija na Laplandski univerzi na Finskem raziskuje nove medijske tehnologije, zlasti video in animirane filme. Na likovni koloniji se je odločil za ponoven preizkus klasičnega štafelajnega slikarstva, vendar se zdi, da je izkušnja v sodobnih elektronskih medijih vplivala tudi na njegovo razumevanje slike na platnu.

Poteza s čopičem je vehementna in skicozna. Nanosi barv so prosojni in polni svežine. Slikarja ne skrbi, če se barva tu in tam svobodno pocedi po platnu. Tak način slikanja daje občutek sproščenosti, a tudi nedokončanosti in nedorečenosti. Na sliki so zgolj podani pripovedni namigi, razvozlanje njihovega pomena pa je prepuščeno gledalcu. To lahko primerjamo s tehniko filmskega kadriranja.

Izbrani slikarski motivi ustrezajo pripovedovanju zgodbe – navdihujejo se pri zgodovini kraja. Centralna kompozicija in izrazita perspektiva na upodobitvi praznega Grajskega vrta priklicujeta misel na preteklost. Kompozicija z lončeno pečjo iz Mestne hiše zaradi svoje simetrične zasnove na prvi pogled spominja na oltarno sliko. Dvoje vrat – zaprta in odprta – sta sicer realističen prikaz situacije v prostoru. Toda naslikani motiv lahko beremo tudi na simbolen način in ga interpretiramo kot upodobitev odnosa med silami svetlobe in mračnimi silami.

Mario Palli, slikar iz italijanske Gradiške, se skozi svoje delo vživlja v občutja srednjeveških freskantskih slikarjev. Fragmenti odluščenega poslikanega ometa, ki je s časom izgubil svojo celovitost in pripovednost, namreč učinkujejo podobno kot njegove abstraktne slike. Prav tako odkrite sinopie, freskantske skice oz. spodnje poslikave, razkrivajo dejstvo, da so srednjeveški freskanti znali slikati tudi na bolj abstrakten in sproščen način, soroden sodobnemu slikarstvu.

Pallijeve slike delujejo kot metafore časa in minljivosti, kot odkruški iz preteklosti, ki se v trenutek sedanjosti prikradejo kot privid, bežen spomin, sanje ali nezavedno dejanje. Nalaganje barvnih plasti ustvarja ritem dvopomenskih odnosov med spodnjim in zgornjim, starim in novim, sprednjim in zadnjim, prekrivnim in prosojnim, črnim in belim, rdečim in modrim, toplim in hladnim, odprtim in zaprtim, geometrijskim in organskim ... Likovni, prostorski in čustveni odnosi popolnoma nadomestijo pripovedne elemente in postanejo sprožilci meditativnih procesov.

Pallijevo slikarstvo se v povezavi z idejo stenskega slikarstva tesno spaja z arhitekturo. Pomen barvne razplastenosti v globino ter horizontalna sestavljivost posameznih slikarskih enot izpričujeta tudi sliki Samostojna rdeča in Beli diptih. Mario Palli pa se na freskantsko tradicijo ne navezuje le konceptualno, izposoja si tudi materiale in tehnologije. Uporabi restavratorsko gazo, barve nanaša s široko lopatico, kot bi zidar nanašal fini omet. Palli tako sliko gradi – ne le v likovnem smislu temveč tudi dobesedno.

Adel Seyoun se je pred dobrimi tremi desetletji v Slovenijo preselil iz Bagdada (Irak). Njegovo delo združuje barvitost in ornament vzhoda s slikarsko tradicijo modernističnega in postmodernističnega slikarstva. Obilje barv umirjata bela podlaga, ki spominja na ometano steno, ter črna linija, ki živahne vzorce poveže v čvrsto kompozicijo. Znaki, ki spominjajo na kaligrafske zapise, so izmišljeni – gre za eklektičen spoj kitajske, arabske in latinske pisave. Seyoun jih zarisuje z ekspresivno potezo roke in celega telesa. Na ta način v svojem slikarskem dejanju tudi fizično združuje vzhodnjaško vita contemplativa z zahodnjaško vita activa.

Sporočilnost skrivnostnih znamenj se skriva v razpoloženju oblik. Sliki Ruševine in Ples s hčerko kljub vizualni podobnosti prikličeta drugačno vzdušje. Ravno začrtane poteze delujejo trdno in strogo, celo kruto. Na drugi strani pa zaobljene in valovite poteze delujejo mehko, dinamično in erotično. Široke in čvrste linije mehčajo arabeskni izrastki, ki znakovni prvi plan povežejo z vzorčastim ozadjem. K enovitosti celote prav tako prispeva delna prosojnost barvnih nanosov.

Slike so grajene v treh plasteh, ki se organsko prepletajo. Iz kaotičnega barvnega jedra se tako izoblikuje nekakšen organizem, sestavljen iz vzorca celic. Črno ogrodje grafizmov je videti kot okostje, ki spodnji barvni plasti da trdno strukturo. Tridelna sestava Seyounovih slik je zato podobna človeškemu ustroju – če ga razdelimo na biološko telo, čustva ter razum. Od tu pa je blizu do stare modrosti, ki pravi, da se morajo za pristno umetniško delo vselej povezati umetnikova roka, njegovo srce in njegov razum.

Klavdij Tutta je svojo slikarsko osebnost kalil v zahodnem delu Slovenije, kamor pogosto zaveje sveži morski zrak. Svoje mediteranske podobe v značilnih močnih barvnih odtenkih je tokrat združil z melanholičnim vzdušjem panonske ravnice. Tako je obudil spomin na prazgodovinsko panonsko morje Tetis in ostal zvest zapisovanju grške mitologije, ki s svojo simboliko zaznamuje večji del njegovega slikarstva.

Sliki iz ciklusa Svetilniki odteklega morja sta simbolni panorami, ki se od Tuttovih Mediteranskih svetilnikov ločita po tonski skali. Modri odtenki so prevlečeni s sivkasto kopreno, ki priklicuje vroča poletja in hladne zime v panonski ravnici. Izrazit horizontalen format, ki posnema pokrajino z neskončnim obzorjem, dopolnjujejo vodoravne forme ladij, trajektov in pomolov ter navpičnice svetilnikov, dimnikov in jamborov. Strogo geometrijsko mrežo kompozicije rahljajo čipkaste linije, valovnice in krogi, narejeni z drobnimi točkami in črticami. Te nakazujejo poti svetlobnih žarkov in plovnih poti ali imajo druge simbolne, likovne in dekorativne pomene.

Slike Klavdija Tutte so upodobljene metafore življenja. Ladja je arhetipski simbol za človeško dušo, ki potuje po oceanu življenja in se ozira za svetilniki, ki bi ji pokazali najboljšo in najbolj varno pot v domače pristanišče. Potovanje ladje tako simbolizira človekovo življenjsko iskanje. Na takšno interpretacijo vsebine nas napeljujejo tudi kolažirani detajli s človeškimi obrazi, ki prosevajo skozi tanek nanos barve.

István Vanjúr iz Szigetvára (Madžarska) v svojem kiparskem delu združuje geometrijske kiparske probleme s pretehtanimi vsebinskimi pomeni. Iz kamnitega kubusa se izvija polkrogla dojke –bradavica predstavlja geometrijsko središče kompozicije. Ta središčna točka hkrati deluje kot tarča pogleda in predstavlja žensko dojko kot osrednji predmet erotičnega poželenja.

Avtor se pri svojem delu opira na zgodovino kiparstva. Beli marmor je bil v antičnem kiparstvu zelo priljubljen material. Njegova mehka in gladka površina, ki močno spominja na kožo, je bila primerna za upodabljanje božanskih teles. V neoklasicizmu in romantiki so poškodovane antične kipe dojemali kot estetsko dovršene. Torzo je tako postal priljubljena kiparska forma. Dve različni teksturi kamna ustvarjata likovni in pomenski kontrast. Med hrapavo površino "odlomljenega" kamnitega bloka in popolno gladkostjo izklesanega telesa se tako ustvarja intenzivna napetost, ki gledalca vabi k dotiku.

Kos marmorja, iz katerega je István Vanjúr izklesal svojo skulpturo, je bil nekoč del nagrobnega kamna. S ponovno uporabo tega kamna je kipar v skulpturo vpletel močno simboliko. Prepletel je podobe materinstva, erotike in minljivosti ter naturalistično upodobitev človeškega telesa spremenil v nosilko univerzalnega sporočila. Okrogla podoba dojke tako predstavlja večno sklenjen krog rojstva, ljubezni in smrti.

Preplet kultur, ki je za kraj na križišču madžarskega, germanskega in slovanskega prostora nekaj samoumevnega, daje zgled sožitja. To sožitje se je na likovni koloniji prelilo v sožitje raznolikih umetniških in osebnih značajev. Malo mestece Monošter, čeprav odmaknjeno od velikih urbanih središč, je tako postalo prijetno zatočišče za umetnike in kalilnica za nove vrhunske stvaritve. Na svoj način je postalo mala prestolnica umetnosti. Pri tem imajo največ zaslug ljudje, ki vodijo projekt z veliko mero srčnosti in osebne predanosti. Likovna kolonija pa ni pomembna le kot enkraten, minljiv dogodek. Njena moč in vpliv sežeta tudi onkraj enotedenskega bivanja. Popotnica, ki jo udeleženci odnesejo s seboj, je bogata. Z razstavo in neprecenljivo zbirko umetniških del pa je bogatejša tudi dediščina, ki ostaja za generacije bodočih prebivalcev in obiskovalcev kraja. (Skrij)