Poslikana keramika v APOK (recenzija)

Slik polna miza

Od 21. decembra 2015 je v ateljeju za poslikavo in oblikovanje keramike APOK na Vošnjakovi ulici v Ljubljani na ogled razstava poslikane keramike. Silvester Plotajs Sicoe, Črtomir Frelih in Nataša Šušteršič Plotajs na zanimiv način povezujejo umetnost in obrt.

Družina Bojnec iz Filovcev se s keramiko ukvarja že od srede prejšnjega stoletja. Iz družinske lončarske delavnice se je razvilo podjetje za izdelavo keramike. Direktor Alojz Bojnec ml. je na prelomu v novo tisočletje v vodenje prevzel tudi Keramiko Liboje. Tovarna je tako postala del družinskega podjetja, ki si je zastavilo za cilj revitalizacijo tovarne in s tem ponovno oživitev zgodbe, ki jo je na tem mestu pred 200 leti zastavila znamenita družina Schütz. Družina Bojnec je tudi ustanoviteljica Zavoda lončarska vas Filovci. V njihovem muzeju na prostem si je mogoče ogledati tradicionalno lončarsko obrt.

Inovativnost družinskega podjetja se kaže tudi v njihovih prizadevanjih, da z zgodbo o ustvarjalnosti napolnijo svoj poslovni prostor v središči Ljubljane. Na Vošnjakovi ulici 4 so odprli atelje za poslikavo in oblikovanje keramike APOK, v katerem, poleg predstavitve svojih industrijskih izdelkov, ponujajo ustvarjalne delavnice za odrasle in otroke. Poleg ateljejskega pa imajo tudi galerijski del, v katerem so v mesecu decembru priredili prvo umetniško razstavo.

Razstava, ki ponuja zanimiv pogled na sodelovanje obrti in vrhunske umetnosti, kaže visoke ambicije snovalcev razstavnega programa. K sodelovanju so povabili tri ugledne slovenske ustvarjalce – akademskega slikarja Silvestra Plotajsa Sicoa, slikarja, grafika in univerzitetnega profesorja Črtomirja Freliha ter grafično oblikovalko in ilustratorko Natašo Šušteršič Plotajs.

Umetniki so običajne slikarske nosilce – platno, papir, grafični list oziroma plakat – zamenjali s tridimenzionalnimi keramičnimi formami – krožniki, pladnji, skledami in vazami. Tako so nastale otipljive slikarske umetnine, nekakšne prostorske slike, ki sicer ohranjajo slogovno prepoznavnost avtorjev, vendar hkrati odpirajo novo poglavje v njihovih ustvarjalnih opusih.

Avtorji so bili postavljeni pred kompleksne tehnološke in likovne izzive: kako prilagoditi kompozicijo novemu formatu in njegovim prostorskim razsežnostim, kako prilagoditi potezo čopiča drugačni teksturi podlage in drugačni viskoznosti barv, kako se spoprijeti z nepredvidljivimi rezultati žganja v peči … Bel, neposlikan krožnik ali vaza nista enaka belemu, neposlikanemu platnu ali papirju. Nista »tabula rasa«. Format in oblika keramične posode ne določata le formalnega okvira, temveč že imata določeno vsebino, torej zgodbo. Umetnikom je slikarska podlaga torej na nek način že narekovala tudi vsebinsko zasnovo poslikave. A izkušeni ustvarjalci so, vsak na izviren način, našli svoje rešitve.

Silvester Plotajs Sicoe je v svojem značilnem, duhovito satiričnem slogu poiskal motive, ki bodo šli najraje v peč. V barvitem, svežem in sproščenem slogu je na krožnike in pladnje večjih formatov naslikal hudička, ki se dobro počuti v ognju, tortico, ki je v slikarski pekarni dobila prav sočen videz, s soncem obžarjene poletne pokrajine, ki kličejo po goli in potni koži ali puščavsko ravnico, posajeno s kaktusi, ki lahko zbodejo s hudičevo pekočo bolečino. Klasične slikarske motive – krajino, tihožitje in figuro – avtor predeluje na igriv in humoren način in jih podaja v sproščeni, prvinski potezi, z živahno barvno paleto, z močnimi barvnimi kontrasti in z dekorativnimi vzorci. Močan vizualni vtis poslikav še poveča sijajna glazura. Sicoe v novem mediju najde ustrezno podporo za svoj ekspresiven izraz; navihano, kot kakšen vražiček z njegovih slik, zna preusmeriti gledalčev pogled, da se zapiči v poslikane objekte. Zapisi na poslikavah nemalokrat podvajajo pomen podob. Tako so enakovreden izraz slikarjevega poigravanja z odnosi med pomenskimi, vizualnimi in zvočnimi vrednostmi besed.

Poslikave z motivi lisic Črtomirja Freliha imajo satirično ost. Lisica ima bogato tradicijo v slovenskih folklornih pripovedih. Je tista prebrisana, hinavska in tatinska botra, ki mimogrede okrog prinese in opehari ne le neumne kokoške, temveč tudi močnejšega volka, medveda ali lovca. Ni naključje, da lisica nastopa že na najstarejši slovenski satirično humoristični sliki, freski lisice romarice v sv. Urhu na Maršičih iz 16. stoletja. Frelih sicer lisičjo metaforiko razvija že v svojem grafičnem opusu. S svojim značilnim prefinjenim in inteligentnim humorjem v pozitivno negativne lastnosti zvitorepke zavija družbeno kritično sporočilo. Slikarsko, grafično in risarsko provinienco avtorja kažejo tudi tehnološki pristopi k poslikavi keramike – uporablja šablone, odtise, gravure in risbo ter se poigrava z odnosi med črno in belo, pozitivom in negativom ter notranjostjo in zunanjostjo. Ritmično ponavljanje živalskih figur, pik, linij, črtic, zvezdic in praznih prostorov ustvarja zanimive grafične vzorce. V podobe vključuje grafizme, napise. Ti so vedno pomenljivi, čeprav jih avtor črpa iz na videz naključnih virov – od (političnih) izjav v medijih do filozofskih misli ali na pogled nesmiselnih stavkov. Sicer pa se ljubezen do besednih in vizualnih iger skriva že v glavnem motivu malih lis – lisic.

Grafična oblikovalka Nataša Šušteršič Plotajs pri zasnovi poslikav izhaja iz povezovanja funkcionalne uporabnosti in estetske vizualne sporočilnosti, pri tem pa nagovarja vse čute. Posodje je poslikala s sočnimi barvami, ki, v harmonični navezi z osnovno funkcijo krožnika, prikličejo spomine na slastne okuse. Kapljanje barve ustvarja madeže, ki spominjajo na izcejene sadne in zelenjavne sokove. Z motiv rok in prstov avtorica nagovarja gledalcu k dotikanju – uporabi umetnine. Poslikani krožniki in sklede namreč nimajo samo okrasne vrednosti, temveč tudi uporabno. Namenjeni so užitku – užitku pri gledanju in pri uživanju hrane. Za polno uživanje v trenutku tukaj in zdaj pa moramo uporabiti vsa čutila – to idejo ilustrirajo naslikani uhlji, ustnice, očesa, prsti in obrazni profili. Likovni elementi kot so ploskve, krogi, točke in madeži ter stilizirani sadeži in detajli človeškega telesa, so barvno in kompozicijsko usklajeni. Tudi Nataša Šušteršič Plotajs jih, čeprav v manjši meri, dopolnjuje z besedilnimi intervencijami, ki pa so bolj diskretne in poetične.

Trije predstavljeni sklopi raznolikih avtorskih poslikav pokažejo, da bi tovrstna umetniška interpretacija uporabnih izdelkov lahko postala zanimiv žanr, ki bi ga umetniki raziskovali vzporedno ob svojem ustvarjanju. V svetlem in prostornem salonu v ateljeju APOK lahko vidimo, kakšne možnosti odpira sodelovanje z umetniki na najvišji ravni. Iz tovrstnega povezovanja med slovensko proizvodnjo in umetniško ustvarjalnostjo se morda lahko razvije uspešna poslovna priložnost, pa tudi izvirna galerijska strategija.

Monika Ivančič Fajfar