Sašo Vrabič: Portret Erika

Sašo Vrabič: Portret Erika

Najlepše darilo je slika

Portret Erika je nastal po naročilu kot darilo ob 10. obletnici poroke. Ideja za portret je zorela nekaj časa. Nisem želela klasičnega portreta, narejenega po fotografiji. Prav tako sem si zamislila, da se otroškima portretoma mene in moža, ki ju je naredila slikarka Ana Sluga in ki že visita v stanovanju od 5. obletnice dalje, pridruži po formi podoben, a hkrati drugačen portret sina. Po tem, ko sem videla Vrabičevo sliko Muza iz britanskega muzeja (2014), portret naključne obiskovalke, sedeče na klopi z zaprtimi očmi, ujete pri počitku, morda kontemplaciji, v tihi in mirujoči drži a vendarle polni vrveža misli in besed, sem zaslutila, da je to tista forma portreta, ki jo iščem.

Risbe, sestavljene iz besed, imenovane tudi »napisane risbe«, Sašo Vrabič razvija že dlje časa. Sprva so se kot asociacije na grafite pojavljale na stenah galerij (kasneje kot risbe z ogljem ali tušem na papirju in akrilnimi barvami na platnu. Portret Erika je prva tovrstna slika narejena v tehniki olje na platnu). Na ta način je umetnik v prostore visoke kulture prenesel subkulturno formo – skupaj z njeno začasnostjo, minljivostjo, mimobežnostjo, a hkrati z močno, nemalokrat aktualno sporočilnostjo ter emocionalnim nabojem. Napisane risbe govorijo z močjo podobe in z močjo besede. Z ritmičnim ponavljanjem največkrat skopo odmerjenega besedila, Sašo Vrabič, ki deluje tudi na glasbeni sceni, v slikarstvo vnaša muzikalične elemente.

Ena od »vej« raznolikega Vrabičevega opusa vključuje dela, ki jih je naredil v sodelovanju s svojima otrokoma (njegovemu sinu je, kar je zanimivo naključje, prav tako ime Erik). Otroške intervencije v Vrabičeve slike prav tako lahko razbiramo kot poskuse iskanja naključnih oblik, barv in potez, spontanosti, življenjske energije ... Po drugi strani pa razkrivajo močno psihološko družinsko vez; lahko jih dojemamo kot prizadevanje, da se delo, prosti čas, poklicno poslanstvo, družina in vsakdanje življenje prepletejo v enovito celoto.

Tudi Erikov portret vsebuje intervencijo portretiranca: zapisi so vzeti iz beležke, v katero je Erik cel mesec zapisoval vsakodnevne dogodke. Sašo Vrabič je otroško pisavo mojstrsko preoblikoval v tipografijo, s katero je na rahlo tonirano belo podslikavo izrisal/izpisal prepričljiv portret. Preprosta otroška izpoved – kaj je jedel, kje je bil, s kom se je igral in podobno – žanrsko dopolnjuje in čustveno oživlja črno belo portretno podobo.

Portret, tako slikarski kot fotografski, je vselej želja zamrzniti trenutek, zaustaviti čas, ohraniti spomin. Premagati minljivost. Ker življenje mine in ker otroštvo mine še hitreje. In če je spomin darilo preteklosti, potem naj bo slika darilo prihodnosti.

Monika Ivančič Fajfar