Fotografija kot spomin

Fotografija kot spomin*

Praznovanje osebne obletnice je gotovo priložnost, ob kateri slavljenca obdarimo z dobrimi željami za naprej. Jubileji so pogosto prežeti tudi s spomini na pretekla leta. Pravijo, da je človeški spomin kratek in resnica je, da si pri ohranjanju spominov radi pomagamo s fotografijami. Pravzaprav je fotografija nastala iz človekove potrebe in želje, da zaustavi čas oziroma da videno in doživeto ubrani pred minljivostjo. Fotografija je sredstvo, ki dokumentira in hkrati pripoveduje subjektivne zgodbe, povezane z dojemanjem, doživljanjem in spominjanjem posameznika.

Podoba rojstne hiše, domačije, ni navadna slika stavbe – ima močan simbolni pomen. Za nekoga, ki je v tej hiši odraščal in odrasel, osnoval svojo družino in sedaj vanjo rad povabi tudi svojega vnuka, takšna podoba predstavlja simbol doma, družine ter lepih trenutkov sedanjosti in mnogih spominov. Vila Anka, ena od značilnih meščanskih arhitektur zgodnjega 20. stoletja, stoji na koncu Puharjeve ulice. Ime Janeza Avguština Puharja (1814 - 1864), slovenskega izumitelja fotografskega postopka na steklo, je dalo povod za naročilo fotografije na starodoben način.**

Borut Peterlin (1974) je fotografijo študiral na Akademiji lepih umetnosti FAMU v Pragi, znanje je nadgrajeval pod mentorstvom Olivera Toscanija v skupini FABRICA v Italiji ter končal podiplomski študij fotografije na London College of Printing v Veliki Britaniji. Splošni javnosti je znan kot fotograf (in urednik fotografije) tednika Mladina, zadnja leta pa se posveča raziskovanju pionirskih fotografskih tehnik 19. stoletja. Skupaj z Muzejem novejše zgodovine Celje ponovno oživlja stekleni studio za portretno fotografijo Pelikan.

V 19. stoletju so fotografi, ki so delali fotografije na terenu, fotografsko opremo in prenosni laboratorij za razvijanje fotografij naokrog vozili s konji in vozovi. Borut Peterlin se je iz Dolenjskih Toplic z vso opremo pripeljal v belem cliom. Če je tehnološki napredek omogočil, da je mogoče fotografijo neopazno posneti praktično kjerkoli, se starodobnega fotografiranja ne da opraviti na skrivaj. Tako je Borut na dvorišču vile Anke v pravi diverzantski akciji postavil prenosno temnico, pripravil kemikalije, nastavil fotografske kamere, posnel in razvil fotografije, pospravil opremo ter se odpeljal, še preden je naš jubilant prišel domov na kosilo.

Posnetek s tivolske smeri fasado hiše nekoliko skrije z drevesnimi vejami. Deblo in veje platane v harmoničnem razmerju poudarita kompozicijo fotografije, organske linije drevesa pa razbijejo geometrijske arhitekturne oblike in poetično zmehčajo prizor. Drevo v prvem planu hkrati postane prispodoba življenja, življenjske moči in rasti, v povezavi z družinsko hišo v drugem planu ga lahko interpretiramo tudi kot prispodobo rodbine. Naključni obrisi na robu posnetka, ki nastajajo pri ročnem nanašanju kemičnih substanc na steklo, poudarjajo pridih pravljičnosti in čarobnosti.

Tehnika mokri kolodij na steklo je nastala v petdesetih letih 19. stoletja, a nas še danes presenečata tehnična popolnost in ostrina posnetka. Ta je tako natančna, da je s sodobnimi tehnologijami sploh ni mogoče doseči. Fotografija, narejena na star način, ima še eno prednost v primerjavi s poplavo digitalnih posnetkov sodobnega časa – je edinstvena, unikatna in trajna, zato ima posebno avro umetnine.

Monika Ivančič Fajfar

* Zapis je nastal leta 2013 ob 70. letnici dr. Petra Fajfarja. Objavljen je januarja 2014 ob začetku Puharjevega leta.

** Po Janezu Puharju so poimenovali bivšo Kolizejsko ulico v Ljubljani leta 1923 (vir). Pobudo za preimenovanje naj bi dal dr. Janko Polec, ded Petra Fajfarja, ki je bil Puharjev prapranečak (vir).