Mednarodni festival likovnih umetnosti Kranj - ZDSLU, 2018: Geometrija - racionalnost pogleda

Kranj, različne lokacije / 27. 9.- 4. 11. 2018


Mestna občina Kranj

Otvoritev festivala bo v torek, 2. 10. 2018 ob 17. uri

Geometrizem med abstrakcijo in ekspresijo

Likovna umetnost je umetnost oblik. Oblike ponazarjajo ideje, koncepte, razpoloženja in emocije ter vodijo oko po površini in prostoru. Geometrijske oblike in telesa, kot so kvadrat, krog in trikotnik oziroma kocka, krogla, valj in stožec, so elementarne, zato imajo v umetnostni teoriji in praksi pomembno mesto. Proces (geometrijskega) abstrahiranja je na najrazličnejših ravneh pomemben v likovnem mišljenju in likovnem ustvarjanju. Tako je francoski slikar Paul Cézanne denimo zagovarjal teorijo, da je vso vidno naravo mogoče poenostaviti in poustvariti z osnovnimi oblikami. Španski slikar Juan Gris pa je leta 1921, kot priča njegov zapis o nazorskih in oblikotvornih horizontih kubizma in lastnega slikarstva v anketi časopisa L'Esprit Noueavou (Novi duh), obrnil pogled v nasprotno smer: »Ustvarjam z elementi duha, z domišljijo; skušam konkretizirati tisto, kar je abstraktno; grem od splošnega k posebnemu; vse to pa pomeni: izhajam iz abstrakcije, da bi prišel do realnega dejstva.« Cézanne iz steklenice naredi valj, Gris pa izhaja iz valja, da bi ustvaril individuum posebne vrste; iz valja naredi steklenico, prav določeno steklenico. [1]

Morda se ravno zaradi teh teoretičnih dognanj in izjav zdi, da je abstraktna geometrijska umetnost porojena iz novih prizadevanj umetnikov zgodnjega 20. stoletja, da bi likovno umetnost osvobodili posnemanja realnosti in naracije. Vendar pa je geometrizem v vizualni umetnosti – očiten ali prikrit – univerzalen in star praktično enako kot umetnost sama. Geometrijske vzorce namreč najdemo v paleolitskih jamah, na antičnih vazah, v islamski kulturi, v majevski umetnosti, v zgodnjesrednjeveški ornamentiki in renesančni umetnosti pa vse do že omenjenega, morda najbolj očitnega in plodnega izbruha geometrijske abstrakcije v 20. stoletju. Ta tradicija, ki se uveljavlja zadnjih 100 let, je živa in bogata ter je z nezmanjšano močjo in ustvarjalnostjo navzoča tudi v sodobni umetnosti novega tisočletja – o tem navsezadnje priča tudi ta festival.

Geometrizem je odločilno zaznamoval številne umetnostne smeri 20. stoletja: kubizem, suprematizem, konstruktivizem, minimalizem, funkcionalizem, op-art, neokonstruktivizem, abstraktni kolorizem in druge. V slikarstvo je vnesel arhitekturna razmišljanja ter principe grafičnega in industrijskega oblikovanja, kot sta ga gojila šola Bauhaus in gibanje De Stijl. Tudi pionir geometrizma na slovenskih tleh in osrednji predstavnik konstruktivizma Avgust Černigoj je bil učenec Bauhausa. Njegov vpliv kažeta Eduard Stepančič in Lojze Spacal, v nekaterih delih tudi Alenka Gerlovič. Tovrstna umetnost je imela močan vpliv na generacijo umetnikov, rojeno v 20. in 30. letih: med njimi so Drago Hrvacki, Danilo Jejčič in Josip Gorinšek ter kipar France Rotar. Geometrijske elemente v svoje delo vključujejo tudi številni drugi umetniki te generacije, med drugim Bogdan Borčić, Lojze Logar, Rudi Pergar, Nedeljko Pečanac, Vinko Tušek in Tinca Stegovec ter kiparja Janez Lenassi in Slavko Tihec ter kiparka Dragica Čadež. Med generacijo, rojeno v 50. in 60. letih, se z geometrizmom, optično umetnostjo ali abstraktnim kolorizmom s poudarkom na geometrijski formi v celotnem opusu ali občasno ukvarjajo Hamo Čavrk, Klavdij Tutta, Dušan Fišer, Jaka Bonča, Oto Rimele, Borut Popenko in Mojca Zlokarnik. V generaciji, rojeni po letu 1970, se slogovno odlikujeta slikarki Beti Bricelj in Duša Jesih, delno pa tovrstne elemente v svoje delo vključuje tudi kiparka Polona Maher. Z omembo vseh avtorjev in avtoric, ki na različne načine v svoje delo vključujejo tovrstne elemente ali črpajo iz naštetih tradicij, bi gotovo močno presegli obseg zapisa.

S selekcijo del iz zakladnice slovenske umetnosti – tako del iz aktualne produkcije sodobnih avtorjev in avtoric kot del, ki jih hrani Galerija Prešernovih nagrajencev v Kranju – želimo pokazati raznovrstnost avtorskih načinov na to navidez ozko izbrano tematiko. Geometrijo v umetnosti lahko v grobem razdelimo na tri glavne značilne »smeri« oziroma načine, ki pa se med seboj večkrat tudi prepletajo, spajajo in dopolnjujejo. Prvi način je drobljenje oz. razstavljanje slikovne površine ali kiparskega volumna na geometrijske elemente, gradnike, neke vrste module, s katerimi avtorji ustvarjajo jasno sestavljene likovne strukture, ritmične vzorce ali optične učinke. Takšen način je značilen za konstruktiviste in neokonstruktiviste, pa tudi dela, ki se spogledujejo z op-artom. Umetniki, kot so Josip Gorinšek, Drago Hrvacki in Jaka Bonča, svoja dela povezujejo z racionalnim pogledom in jih pogosto utemeljujejo z matematičnimi, fizikalnimi, optičnimi, arhitekturnimi in drugimi znanstvenimi izhodišči. Optično poseganje v prostor, podprto z zakoni linearne perspektive, v svojih delih poudarjata slikar Dušan Fišer in kiparka Polona Maher. Slikarske iluzije pa se lahko preselijo tudi v fizični prostor, kar je s prostorskimi in mobilnimi slikami raziskoval kranjski umetnik Vinko Tušek. Idejo interaktivnosti s prostorskimi instalacijami nadaljuje Jaka Bonča, Klavdij Tutta pa jo uresničuje v svojih t. i. skulptoslikah. Na slednjih je še viden izhodiščni motiv krajine, reducirane v abstraktne geometrijske forme, podobno kot je vidno že na delih Alenke Gerlovič ali Lojzeta Spacala.

V naslednji skupini so avtorji, ki v prvi vrsti poudarjajo (formalno) bistvo likovnega dela, zato za izhodišče likovnega sporočila jemljejo osnovne geometrijske forme. To je pri kiparju Francu Rotarju krogla, pri slikarju in grafiku Bogdanu Borčiću pravokotna ploskev, pri njegovi mlajši kolegici Duši Jesih pa krog. Pri zadnji je prisotno izročilo ruskega suprematizma, ki polje vizualne umetnosti razširja v polje imaginacije, saj gledalčeve oči – oziroma njegovi možgani – sami »doslikajo« in ustvarijo manjkajoče oz. latentne likovne forme.

V posebno skupino lahko združimo avtorje in avtorice, ki jih najbolj zanima optična dimenzija forme in barve: v našem izboru so to Hamo Čavrk, Oto Rimele in Mojca Zlokarnik, ki geometrijsko obliko uporabljajo kot skrajno redukcijo likovne forme, da bi v ospredje postavili likovno govorico barve in svetlobe. S tovrstno poenostavitvijo likovnih sredstev na osnovne spremenljivke dosežejo velik učinek, ki poudarja duhovno, presežno moč likovne umetnosti.

Ko govorimo o geometriji v umetnosti, lahko govorimo o racionalnosti, znanstvenosti, analitičnosti ali objektivizmu, hkrati pa ne moremo prezreti niti druge plati – metafizičnega odnosa do geometrije, ki stremi k utopičnemu idealu in ima zato izrazito emocionalno in ekspresivno vrednost.

Monika Ivančič Fajfar

[1] Jožef Muhovič: Leksikon likovne teorije, Celjska Mohorjeva družba, 2015, str. 27–29

Organizacija festivala: Likovno društvo Kranj.

Avtorji:


Jaka Bonča

Bogdan Borčić

Hamo Čavrk

Avgust Černigoj

Dušan Fišer

Alenka Gerlovič

Josip Gorinšek

Drago Hrvacki

Duša Jesih

Lojze Logar

Polona Maher

Oto Rimele

Lojze Spacal

Klavdij Tutta

Vinko Tušek

Mojca Zlokarnik