Agata Pavlovec: Globina cvrčanja
Finžgarjeva galerija Ljubljana, 24. 2. - 10. 4. 2016
Slikarsko poglabljanje v svetlobo
V seriji najnovejših del Agata Pavlovec, podobno kot v svojem dosedanjem opusu, raziskuje slikanje svetlobe. Dematerializirane kroge svetlobe tokrat uokviri v kvadratne formate. Krog je simbol neba, enovitega kozmosa, kvadrat je simbol zemlje, štirih strani neba, štirih elementov, štirih letnih časov. Agata Pavlovec formalno in vsebinsko povezuje oba svetova. Podobno kot baročni iluzionistični slikarji želi preseči kvadraturo podlage, njeno dvodimenzionalnost. S slikarsko iluzijo prebije plosko dimenzijo platna in pogledu omogoči globinsko perspektivo. Naslika nekakšna svetlobna brezna, ki potegnejo pogled na ono stran. Krožne dinamične forme podkrepijo privlačno silo, ki gledalca posrka v vrtinec slike, podobno kot derviša v trans potegne njegov vrtinčasti ples. Iluzijo bega v prostor poudarijo figure, v perspektivičnih skrajšavah naslikane na robovih teh »oken v onostranstvo«.
Slikarska dela Agate Pavlovec so, v primerjavi z monumentalnimi baročnimi poslikavami, seveda veliko bolj intimistična, tako po formatu kot po osebno izpovedni tematiki. Na eni od slik se iz svetlobe (dobesedno) rojeva otrok. Prihaja iz l'origine du monde, iz izvira sveta, in je obdan s svetlobo, ki jo izžareva on sam. V paru z njo je na drugi sliki smrt, ki pa ni tragična, temveč prav tako polna luči. Vidimo lestev, ki se pne v nebo, in stopinje v svetlobo odhajajoče figure. Kdor ostaja, zre v stopala umrlega, saj hodi za njim po isti poti.
Med rojstvom in smrtjo je življenje, razdvojeno med prihajanje in odhajanje. Življenje je s stališča večnosti mnogo krajše od trenutka med enim vdihom in izdihom. Človek, ki razmišlja, upa in dvomi, je vselej razdvojen. Razdvojen na preteklost in prihodnost, na prav in narobe, na notranje potrebe in zunanje zahteve … To dvojnost in razdvojenost ilustrira slikarkin avtoportret. Desna polovica prikazuje realistično naslikano podobo, na levi je figura abstrahirana. Fizično telo na eni ter njegov duhovni odmev, prežet s svetlobo, na drugi strani. Ta neposredna slikarkina izpoved kaže osebno življenjsko razpetost med vsakdanje delo, opravke in zahteve ter posvečenost umetnosti, svobodi, raziskovanju neskončnih možnosti. Samo v iskreni in popolni predanosti, celo žrtvovanju, ta dva svetova lahko sobivata, se stikata in se včasih zlijeta drug v drugega.
Dvojnosti med krogom in kvadratom, fizičnim in duhovnim, zemeljskim in nadzemskim, podpirajo likovni kontrasti. Abstrakten, nebeški prostor slikarka mehko modelira s potezami, ki posnemajo plapolanje ognja. Prevladujoče rumene svetlobe pa ostro in razločno uokvirjajo hladni odtenki. Kontrasti, ki poudarjajo intenzivno žarenje osrednje svetlobe, hkrati prostorsko definirajo in prizemljijo slikarsko kompozicijo.
Figure so zabrisane, nakazane le s skromnimi potezami. Omejene so na silhuete glave, rok ali nog. Zdi se, da so uklenjene v svetlobo, v ogenj, da bi izgorele v želji, v upanju, v hrepenenju. Kaj sporočajo geste rok? So to dlani, ki božajo in tolažijo, so to roke, ki se nemočno dvignejo v predajo, ali so roke, ki aktivno posežejo v tok usode in grabijo priložnost? Glave so ponekod sklonjene kot v ponižni molitvi, pogledi so obrnjeni navznoter kot v samoizpraševanju. Zdi se, da so slike plod zaziranja vase, brskanja po občutjih, da so zrcalo, odsev razpoloženj, misli, dvomov in hrepenenj, da so ekspresije notranjih (po)doživljanj.
Slike Agate Pavlovec ilustrirajo iskanje ravnotežja med duhovnim in materialnim, med eterično senzibilnostjo in fizično pojavnostjo tukaj in zdaj, med željo in uresničljivim, med vizijo in resničnostjo. To (slehernikovo) iskanje ravnotežja slikarka ponazori z iskanjem likovnega ravnotežja. Zato dematerializirano naslikano svetlobo prizemlji z geometrijskimi linijami, z odločnimi horizontalami. Če le ni tudi ta horizont samo odmikajoča se, nikoli dosežena točka na obzorju, naslikana poezija večnega hrepenenja.
Monika Ivančič Fajfar
Razstavo pripravlja KUD Finžgarjeva galerija v sodelovanju s slikarko Agato Pavlovec in kuratorko Moniko Ivančič Fajfar.
