Agata Pavlovec

Agata Pavlovec: Prebujanje svetlobe

Cerkev Device Marije Bovec, 11. 7. - 14. 9. 2014

Odprje razstave bo v petek, 11. julija ob 20. uri. Razstava bo na ogled ob četrtkih in nedeljah med 19. in 21. uro, izven urnika po dogovoru na telefon 031 643 147.


Prebujanje svetlobe

Slikarski jezik Agate Pavlovec je metaforičen. Predstavni svet figuralike in narave avtorica uporablja kot medij, s katerim svoja doživljanja, razmišljanja in čustvovanja prenese v gledalčevo osebno izkušnjo. Njeni notranji dialogi in čustvena vrenja se likovno zrcalijo v igri gostih barv in prosojnih nanosov, v sozvočju naključnih barvnih madežev in skrbno izrisanih anatomij ter v kontrastu med oprijemljivo materialnostjo platen in izmikajočo se iluzijo naslikanih podob. Nenehno iskanje ravnotežja med realnim in namišljenim, čutnim in čustvenim, telesnim in duhovnim, zunanjim in notranjim ter sakralnim in profanim se v delu Agate Pavlovec izraža na poseben način – njen slikarski način vseskozi kaže dva obraza. Tako se tudi razstava Prebujanje svetlobe, če jo opišemo v metaforičnem jeziku, ozira na še ne minulo noč in hkrati pogleduje proti prvim pramenom nove svetlobe na obzorju.

Serija starejših del osebno izpoved združuje s sakralno motiviko. Pri temposebej poudarja raziskovanje odnosov med človeško figuro, barvo in svetlobo. Eterične postave, ki breztežno lebdijo v prostoru, se spreminjajo v brezčasne simbolne podobe. Zdi se, da svetloba, ki ožarja figure, prihaja iz njihovih notranjščin. Telesa in obrazi se zlivajo z barvnimi odsevi kakor pod prefinjeno tančico. Beremo jih lahko kot preslikave občutij odtujenosti, občutljivosti in ranljivosti, pa tudi slovesne mistike in skrivnostne svetosti.

Poudarjeni udi simboliko figur dopolnjujejo z govorico gest, upodobitve rok in nog pa se sklicujejo tudi na tradicionalno sakralno ikonografijo. Različne telesne drže spomnijo na krščansko napotilo vita activa in vita contemplativa. Roke se vijejo v priprošnjo, upodobljena stopala pa opozarjajo na pokončnost in budnost ter priklicujejo vodilo hoje za Kristusom. Motiv koraka simbolizira dejanje prestopa ali prehoda, pa tudi aktivne odločitve. Sakralne motive, ki prikazujejo podobe svetnic in mučenic, kristomorfne figure ali fragmente svetopisemskih vsebin, Agata Pavlovec podkrepi z izbiro izrazito vertikalnih formatov, ki jih kompozicijski horizontalni posegi členijo v simbol krščanskega križa.

Eterično krhkost figur formalno dopolnjuje domišljena obdelava slikarske podlage. Kolaž platnenih krp, ki jih slikarka aplicira na platno, poudarja vizijo materialnega sveta, ki se lahko v vsakem trenutku razblini v nič. Znaki ranljivosti blaga – poškodbe, madeži, razparani šivi, scefrana vlakna – ostajajo vidni, kot ostajajo na koži (in duši) vidne brazgotine pretekle bolečine. Vendar motivi fizičnega razkroja, bolečine in celo smrti pri Agati Pavlovec niso povsem tragični. Akcija krpanja in prekrivanje platna z barvo je podobna dejavnemu celjenju ran. Odhajanje pomeni zgolj prehod in preobrazbo, tako kot zahajanje sonca na eni polobli pomeni vzhajanje na drugi polobli sveta.

Svetloba, ki jo pomenljivo rišejo tudi žarki barve, razlite po platnu, slikarstvo Agate Pavlovec približuje mistični liriki. Slike, ki so narejena na asketske slikarske podlage, avtorici omogočajo prvinsko, spontano in sproščeno slikanje. Prosto viseča platna so osvobojena utesnjujoče opore slikarskega podokvira. Zadihajo, blago zaplapolajo ob premikih zraka v prostoru in se živo odzovejo na prisotnost mimoidočega gledalca. Enodimenzionalni slikarski nosilci tako izgubljajo svojo snovnost, zato je njihova simbolna moč bolj izrazita. Tako materializirana lirika slikarskih platen ima izrazito ženstven pridih. Morda zato, ker je tkanje, pranje in šivanje platna igralo pomembno družinsko in simbolno vlogo v življenju ženske in njene družine, od rojstva do poroke in smrti.

V novejših delih Agata Pavlovec nadaljuje eksperimentiranje z barvo in z novimi načini razkriva bistvo slikarstva – utelešenje barve in svetlobe. Če so starejša dela tonsko, barvno in kompozicijsko usklajena in harmonična, hkrati pa slikarsko sproščena, je pri novejših delih kompozicijska strogost izrazitejša in poudarjena z močnimi barvnimi kontrasti. Kvadraten format deluje bolj statično, razumsko in prizemljeno. Osebno doživeta figura se vse bolj umika objektivnemu pogledu na krajino. Le-ta je pogosto zreducirana na obzorje, na katerem simbolično vzhaja svetloba. Svetloba, ki je poprej izvirala iz figure, se sedaj razliva iz mogočne narave. Poudarjena horizontalna delitev nakazuje dvojnost pokrajine, jasno ločene na nebo in zemljo.

Figura je podrejena s svetlobo ožarjeni naravi. Ponekod razpade na komaj slutene fragmente, drugje od nje ostane le še krvaveče srce, nazadnje pa se človek popolnoma umakne abstrahiranemu pejsažu. Takšna krajina – mogočna, a hkrati osamljena, prazna in odmaknjena kot nedosegljivo oddaljen neznani svet – je svojevrstna prispodoba slikarkinega notranjega hrepenenja.

Monika Ivančič Fajfar

Razstavo pripravlja Društvo Ars Bovec v sodelovanju s kuratorko Moniko Ivančič Fajfar.

Zahvala: Zoranu Kašci za postavitev razstave, Jožetu Gasperiču za jezikovni pregled, Apartma Jager Bovec za gostoljubje.

O avtorici

Agata Pavlovec je rojena 28. 4. 1973 v Kranju. Po končani gimnaziji se je najprej vpisala na Pedagoško fakulteto v Ljubljani, smer likovna pedagogika, nato pa leta 1996 na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 2002 diplomirala. Leta 2011 je na Pedagoški fakulteti zaključila Pedagoško andragoško izobraževanje. Sodeluje na različnih skupinskih razstavah, kolonijah, delavnicah, samostojno razstavlja od leta 2002. Za svoje delo je prejela več priznanj in nagrad: Diplomo Knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka za ekslibris, Škofja Loka (1997), 2. nagrado Trboveljskega Ex tempora(2001), Veliko hotelsko nagrado Piranskega ex tempora (2003), Groharjevo štipendijo, Škofja Loka (2004), Prvo nagrado Ex tempora Kamnik (2005), Plaketo občine Železniki (2013) in Prvo nagrada Ex tempora Kamnik (2014). Sodeluje tudi z različnimi neprofesionalnimi gledališkimi skupinami, leta 2005 je kot zunanja sodelavka Gimnazije Škofja Loka prevzela mentorstvo gledališke skupine »Ta prstjeni«. Vodi Likovni klub Škofja Loka. Ukvarja pa se tudi z organizacijo razstav, zadnja leta predvsem kot strokovna sodelavka Sokolskega doma v Škofji Loki. Je članica Zveze društev Slovenskih likovnih umetnikov in Združenja umetnikov Škofja Loka. Živi in ustvarja v Škofji Loki.