Asemblaž

Srečanja 2014: Mednarodni festival likovnih umetnosti Kranj

KOLAŽ IN ASEMBLAŽ

Kranj, različne lokacije / 7. 10.- 3. 11. 2014

10 pogledov na asemblaž

Stolp Škrlovec - Galerija Janeza Puharja

Asemblaž je tridimenzionalna izpeljanka kolaža. Če gre pri kolažu za lepljenko ploskih materialov, kakršni so papirji, kartoni, časopisni izrezki in tanjše ploskve lesa, plastike, pločevine ali tkanin, pa je asemblaž sestavljen iz predmetov s poudarjeno prostorsko in nemalokrat tudi pripovedno in simbolno vrednostjo. Materiali, ki so lahko organski ali industrijski, pogosto pa uporabljeni, zavrženi in najdeni predmeti iz vsakdanjega življenja, so sestavljeni v reliefne ali prostostoječe objekte.

Profano uporabni predmeti iz vsakdanjega življenja s prenosom v območje umetnosti dobijo povsem drugačne likovne, pomenske in simbolne vrednosti. Zato kolaž in asemblaž nista samo sestavljanki novih oblik, temveč gre pri tem tudi za lepljenje in sestavljanje trenutkov, pomenov, asociacij in zgodb. Le-te namesto linearnega branja od gledalca največkrat zahtevajo preskakovanje, poglabljanje, prodiranje skozi več plasti pomenov ter pogled z različnih zornih kotov. Glede na te lastnosti, se zdi samoumevno, da je kubistični potencial asemblaža odkril Pablo Picasso, ki je to tehniko prvič uporabil na Tihožitju s pletenim sedežem (1911-12). Izrazna moč najdenega predmeta, object trouvé, je očarala tudi dadaiste – med njimi Marcela Duchampa, ki je leta 1913 s serijo readymade objektov vzpostavil nove definicije umetnosti, umetniškega dela in umetnikove veščine.

Asemblaž je torej pomenil obrat od tradicionalno uveljavljene definicije slike ter njene upodabljajoče funkcije. Kot nasprotje iluzionističnemu poglabljanju se je asemblaž obrnil navzven, v realni prostor. Namesto iluzije je ponudil resničnost in oprijemljivost, namesto elitistične vzvišenosti življenjsko vsakdanjost, namesto orisovanja vidne narave čisto likovno govorico. Zato so tehniko asemblaža z odprtimi rokami sprejemali kubisti, dadaisti, konstruktivisti, nadrealisti, popartisti in konceptualni umetniki. Tudi modernisti in postmodernisti, ki so v ospredje postavljali materialni, predmetni značaj slike, so lahko črpali iz teh tradicij. Asemblaž je tako slikarstvo pospremil pri njegovih prvih korakih k modernistični svobodi in tudi zgradil most med slikarstvom in skulpturo.

Asemblaž in kolaž sta zaznamovala umetnost preteklega stoletja. Estetika vsakdanjih predmetov, izdelkov množične proizvodnje, zavrženih in grdih predmetov in celo smeti pa ni učinkovala samo v času vojn in revolucij, ko so se stari umetnostni in družbeni sistemi krhali ter se skušali vzpostavljati na novo. Na novo obujena, nemirnemu času na kožo pisana romantična »estetika razvalin« je prenosljiva tudi v današnji čas. Metaforično bi lahko rekli, da je tudi naš vsakdan svojevrsten asemblaž – sestav, kombinacija, združitev – lepega in grdega. Saj nenehno govorimo o krizi, o vojni, o razpadanju vrednot in sistemov in o dilemah materializma, hkrati pa se soočamo s preobloženostjo z lepim, popolnim, čistim in zdravim, ki neprestano bruha iz medijev. Morda je tudi zato likovna tehnika asemblaža po stotih letih še vedno sveža in močna in zato tudi sodobnim avtorjem omogoča izražanje raznovrstnih pogledov, misli in idej.

Serijo z naslovom Rostig Dubravka Baumgartnerja sestavljajo objekti iz odpadne pločevine in katranskega kartona, z žeblji pritrjenega na les. Avtor izkorišča slikovite grafične učinke, ki spontano nastajajo na pločevini, ko rjavi in razpada. Naključno nastale vzorce, oblike, teksture in barvne odtenke Baumgartner sestavlja v enostavne, a lirične kompozicije. Posamezne objekte združuje v večdelne celote, poliptihe, ki na meditativen način govorijo o minljivosti. Zastekljeni okviri objekte konzervirajo in estetizirajo ter ustvarijo vtis dragocenosti.

Asemblaži iz ciklusa Vremenske slike Črtomirja Freliha nadaljujejo njegove slikarske, risarske, grafične in kiparske variacije istega motiva. Za značilno avtorsko duhovitostjo se skriva teoretično domišljena izjava, ki preobrača modernistično misel o naravi slike in izhodišča asemblaža. Običajno predmeti iz vsakdanjega življenja po tem, ko jih umetnik vključi v umetniško delo, uporabnost zamenjajo z likovno in simbolno funkcijo; tu pa Frelih metre, barometre in termometre v sliko vključi zato, da iz »neuporabne« slike naredi »uporaben« objekt, ki dejansko dokumentira in napoveduje vreme.

Delo z naslovom Favorit kiparke Paole Korošec je eklektičen spoj medijskih, likovnih in pripovednih principov. Variacije motiva zrcala – dejanskega zrcala, ki odseva zunanjo podobo in prepušča pogled, video dokumentacije dogodka, ki se zrcali na ekranu ter umetniškega dela, ki zrcali avtoričin pogled – večplastno odsevajo različna vprašanja sodobnega časa. Izzivalna primerjava otroškega plavalnega tekmovanja s pasjimi dirkami razgalja prikrito krutost medčloveških odnosov in pod vprašaj postavlja v športni duh zamaskirano (nezdravo) tekmovalnost.

Matic Kos reflektira in komentira aktualno družbeno situacijo tako, da odnose med posamezniki ter družbene odnose ponazarja z odnosi med likovnimi elementi – predmeti. Pop artistično navdahnjena asemblaža Nočna matineja in Distopija se dopolnjujeta in nadgrajujeta v večpomensko pripoved. Pisani avtomobilčki asociirajo na čas otroške igre, medtem ko v odrasli družbi bleščeči avtomobili predstavljajo statusne simbole (moške) moči, uspeha in denarnega bogastva. Zato pomanjšane in cenene modelčke pravih avtomobilov lahko v tem kontekstu beremo kot kritiko ničvredne in zlagane civilizacije.

V triptih sestavljena dela Iva Prančiča niso vabljiva le za pogled, temveč predvsem nagovarjajo gledalčevo radovednost in tipno zaznavo. Tudi omejena barvna lestvica, črno bela z madeži rdeče, osredotoči pogled na obliko in teksturo. V središče umeščena šatulja vabi k odkrivanju skrivnostnega zaklada – ta je skrit v nostalgičnem spominu, ki ga obudi z barvnim nanosom prekrita lesena solnica. Blazinasto oblikovani platni s perforacijo, posuti s puhastim perjem, sta od gledalca fizično odmaknjeni s steklenim pokrovom in zato vzbujajta boleče neuresničljivo željo po dotiku.

Jože Šubic predstavlja dva objekta iz serije Zenzuht. V grobi lepoti njegovih objektov se hrepenenje (nem. Sehnsuht) združi z nezavednim in nadrealnim. Mehki in trdi materiali (les, kovina, žeblji, krzno) se srečajo in spojijo z najdenimi objekti (žico, skodelico, rezilom žage) kot v nekakšnih fantazijskih sanjah. Forme, ki asociirajo na toplo in prijetno domačnost kuhinje (sklednik, krožnik), so zgrajene iz bizarnih kombinacij materialov in predmetov. Kontrasti med nežnim in surovim, mehkim in ostrim, finim in grobim ter lepim in grdim tako porajajo dvom v trdnost vsakdanjih navad in vrednot.

Delo Marka Tuška črpa iz različnih modernističnih tradicij, ki jih preoblikuje na izrazito prepoznaven avtorski način. Pravokotni format slike Skutvik II je zgolj navidezni okvir, iz katerega premišljeno načrtovane konstrukcije izstopijo v prostor. Marko Tušek vizijo (urbane) domišljijske pokrajine upredmeti z avtentičnimi materiali, kakršna sta pesek in naplavljen les, ter s prosevno slikarsko poslikavo. Oknom podobne odprtine ter iluzionistična (modra) globina razširjajo realne in navidezne dimenzije slike v vse prostorske smeri.

Naklonjenost svetlobi in barvi Klavdij Tutta izraža s slikami, z reliefnimi slikami ter s t.i. slikoskulpturami. Obmorskim motivom iz ciklusa Mediteranski svetilniki sijoča barvitost poslikanih površin tudi najbolj ustreza. Prepoznaven avtorski humor, sproščenost in igrivost se kažejo v načinu sestavljanja in poslikavanja slikarskih objektov. Tutta namreč slikarskim kompozicijam dodaja najdene predmete, vejice, koščke gradbenega lesa ter druge odpadne materiale, jih včasih z manjšimi posegi, rezanjem ali brušenjem, oblikuje ter končno z barvo poveže v živopisne sestavljanke.

Boris Zaplatil se z asemblažno sliko Vroča metla poigrava s pomeni besed in stvari. Iztrošeno metlo in stare kavbojke na prvi pogled težko vsebinsko povežemo. Zato delo dobro pokaže na to, kako lahko popolnoma vsakdanji (osebni) predmet, vključen v umetniško delo, postane možen vir simbolnih interpretacij. Oba predmeta sta izrabljena od vsakodnevne uporabe, od nenehnega drgnjenja. Z drgnjenjem pa postanejo stvari vroče. Vsebinski namig na vroče ni pa zaobjet le v naslovu dela, temveč ga avtor likovno poudari tudi s toplo hladnim barvnim kontrastom.

Vinko Železnikar s svojimi prostorskimi slikami (Slika 8) raziskuje odnos med materialnostjo in iluzijo slike ter proučuje značilnosti človeškega zaznavanja podobe. Slike, na katerih se slikarski prostorski ključi prepletajo z dejanskimi dimenzijami slikarskega objekta in vstavljenimi realnimi predmeti, povezujejo konkretno in namišljeno, resnično in navidezno. Gledalec je potisnjen v aktivno vlogo – z njegovim gibanjem in spreminjanjem zornih kotov se spreminja tudi vidna realnost slike. Migotavi optični učinki, ki jih med premikanjem ustvarja vzorec mreže, še poglabljajo vtis o nestabilnosti videne podobe.

Monika Ivančič Fajfar

Organizacija festivala: Likovno društvo Kranj.

Avtorji:


Dubravko Baumgartner

Črtomir Frelih

Paola Korošec

Matic Kos

Ivo Prančič

Jože Šubic

Marko Tušek

Klavdij Tutta

Boris Zaplatil

Vinko Železnikar