Paride Di Stefano, Taja Ivančič, Klemen Kavčič

Paride Di Stefano, Taja Ivančič, Klemen Kavčič: Človek proti naravi

Galerija DLUL, Breg 22, Ljubljana, 23. 6. - 10. 7. 2016

Človek proti naravi

Paride Di Stefano, Taja Ivančič in Klemen Kavčič, ki se skupaj predstavljajo v Galeriji društva likovnih umetnikov Ljubljana, v likovna sporočila vsak po svoje vključujejo figuro. Figurativno slikarstvo ima v upodabljajoči umetnosti pomembno mesto. Čeprav je bilo že večkrat razglašeno za mrtvo ali zastarelo, ima eno najdaljših tradicij in je aktualno tudi v sodobnem času. To evolucijo slikarstva, ki vselej odseva evolucijo človeške družbe, predstavlja tudi umetniška trojica. Skupna razstava se spogleduje z elementi prazgodovinske in primitivne umetnosti, obuja spomine na dekorativno nizanje figur v ritmični ples, prikliče šamanska verovanja v transcendenčno moč umetnosti, spomni na tradicijo antičnega upodabljanja mitoloških večnih resnic o življenju in zgradbi sveta, citira kanone renesanse, ki so v središče vesolja ustoličili človeka, ter pokaže ekspresionistične načine prelivanja notranjih razpoloženj v telesne izraze. Figura – človeška, včasih pa tudi živalska podoba – je nosilka arhetipa. Predstavljena je lahko subjektivno ali objektivno, realistično, ekspresivno ali stilizirano, kot gonilo razvoja ali kot nasprotnica in uničevalka narave.

Paride Di Stefano v seriji slik z naslovom Eschaton raziskuje človeka kot fizično in duhovno bitje skozi prizmo eshatologije, teološke in filozofske razlage o koncu sveta in o poslednjih stvareh. Mitološke in svetopisemske motive preplete z izvirnimi ikonografskimi poudarki, ki problematizirajo predvsem odnos sodobnega človeka do okolja, v katerem živi. Človekov odnos do narave je agresiven, uničevalen, negativen. Umetnik poudari predvsem odnos do vode, vira, ki je za življenje na Zemlji, modrem planetu, najpomembnejši. Gigantske embalaže ustekleničene vode predstavljajo likovne in vsebinske poudarke. Slikanje prosojne posode z vodo avtorju omogoča dokazovanje slikarske veščine, hkrati pa jih uporabi za družbenokritične namige in pozive k večji ekološki ozaveščenosti. Telo velike meduze deluje kot naravno nasprotje in hkrati likovni ekvivalent plastenki za vodo. Spomni nas na Meduzo, mitološko pošast, ki je ljudi s pogledom spremenila v kamen. Na skalo priklenjeni Prometej v tem kontekstu simbolizira pomanjkanje razuma, zdrave pameti. Na poseben način je upodobljen tudi Adam – ne kot žrtev ženske, temveč kot skušnjavec, ki sam gledalca zapeljuje s sočnim granatnim jabolkom. Zato simbolizira zmago prevzetnosti, nečimrnosti in pohlepa. Paride Di Stefano figure modelira v klasični maniri in jih postavlja v premišljene poze in zgovorne geste, hkrati pa figure deformira in jih združuje v nenavadne telesne kreature. Dramatični kontrasti rdečih in modrih odtenkov, ki secirano mišičevje figur spreminjajo v krvavo ali brezkrvno meso, poudarjajo ekspresijo zastavljene serije.

Odnos med naravo in človekom se zrcali tudi v delih Taje Ivančič. Kaotično prepleteni prizori, podani na ekspresiven način, so subjektivne pripovedi o iskanju genetskih korenin in kulturnih vzorov, o razumevanju zgodovine človeštva, o iskanju pristnega in osebnega slikarskega bistva. Taja Ivančič v najnovejših delih odkriva moč prvinske slikarske izpovedi. Barvno intenzivna slikarska dela dopolnjujejo ekspresivni pripovedni motivi, ki se napajajo v davni preteklosti. Zgodbe govorijo o razvoju človeka iz primatov, o izumu ognja, ki je omogočil civilizacijo, o neandertalski piščali, ki je dokaz umetnosti. Skrite so v kaotičnem prepletu predmetov, figur, živalskih kreatur, barvnih lis in potez. Slikarski način, ki posnema spontano otroško čečkanje, izraža avtoričino stremljenje k spontanemu in prvinskemu izrazu. Iz mrgolenja barv in oblik izstopijo pomenljivi simboli, ki jih vselej lahko beremo večplastno; personifikacija svobode je simbol človekove notranje prostosti, Kip svobode je simbol Amerike, Amerika pa je simbol zahodne civilizacije in potrošništva, ki nas znova zasužnjuje. Istrski bik boškarin simbolizira kulturo Mediterana. Opice, ki v najnovejšem opusu Taje Ivančič vse bolj nadomeščajo človeško figuro, govorijo o tem, da med prazgodovinsko preteklostjo in apokaliptično prihodnostjo morda ni jasne ločnice. Kljub ekspresivnemu sporočilu pa predstavljena dela ne sodijo ali moralizirajo, ampak delujejo sproščeno in večkrat celo hudomušno.

Klemen Kavčič se predstavi z živahnimi, optimističnimi in barvitimi slikami, a tudi v njegovih delih lahko zaznamo neko družbeno kritično noto. Ta izhaja iz avtorjevega razmišljanja o odnosih med biologijo in kulturo, naravo in mestom, organskih in anorganskim – oba pola sta v soodvisnosti, a ne vedno tudi v sozvočju. Kavčičeve slike temeljijo na ritmičnem ponavljanju, na vzorcih, na dialogu med simetrijami in kontrasti. Z disciplinirano gradnjo kompozicije doseže tako red, kot dinamiko. Ritem likovnih elementov se spreminja v plesni ritual, ki naj gledalca popelje v trans in skozi zamaknjenost na višji duhovni nivo. Po drugi strani pa enakomerno ponavljanje namiguje na enoličnost, predvidljivost in nespremenljivost družbenega vzorca, v katerega je posameznik nemočno vpet. Ljudje, stavbe, živali in rastline se na Kavčičevih slikah spreminjajo v vzorce, v ikone, v kode, v svojevrstne piktograme. Slike zato spominjajo na primitivne dekoracije ali zapise, na tkanine in na ornamente, hkrati pa so blizu sodobnemu grafičnemu oblikovanju in estetiki računalniških iger. Igrive valovnice, labirinte in mreže dopolnjujejo duhoviti detajli. Kontrastne barve in močni vizualni učinki – Kavčič se tu zgleduje pri op-artu, – ustvarjajo dinamično migetanje in platno spreminjajo v površino, podobno digitalnemu zaslonu.

Predstavljene slikarje, kljub slogovni raznolikosti in drugačnim vsebinskim poudarkom, povezuje razmišljanje o figuri v naravi in družbi ter občutljiv in spoštljiv odnos do risbe in barve. Paride Di Stefano z risbo modelira telesa, Taja Ivančič z njo zarisuje ekspresivna razpoloženja, Klemen Kavčič z risbo gradi strukture na svojih platnih. Vsi trije ustvarjalci pa v polni meri izkoriščajo prav barvo, to najmočnejše slikarsko orodje.

Monika Ivančič Fajfar

Razstavo pripravlja Društvo likovnih umetnikov Ljubljana.

Avtorji

Paride Di Stefano je bil rojen leta 1979 v Cassinu v Italiji. Leta 1998 je maturiral na Državnem umetnostnem inštitutu G. Manuppella v Isernii na oddelku za arhitekturo in notranji dizajn. Leta 2003 je v okviru programa študijske izmenjave Erasmus obiskoval Institut Supérieur des Beaux Arts Saint Luc v Liegu v Belgiji in istega leta z odliko diplomiral na oddelku za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost Neaplju. Leta 2007 je pridobil diplomo druge stopnje in habilitacijo za poučevanje slikarskih disciplin na akademskem podiplomskem študiju na Akademiji di Belle Arti di Brera v Milanu. Je interdisciplinaren umetnik, od leta 2002 je razstavljal na številnih skupinskih in osebnih razstavah v Sloveniji in tujini. V letih med 2002 in 2008 je delal tudi kot organizator pri izvedbi Festivala vizualnih umetnosti v Sant'Agapitu v Italiji (SAFF). Od leta 2015 poučuje slikarstvo na Liceju likovne umetnosti v Trstu, živi in ustvarja pa v Strunjanu in Izoli.

Taja Ivančič je bila rojena leta 1977 v Celju. Slikarstvo je študirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2002 diplomirala in leta 2006 magistrirala. Študijsko se je leta 1995 izpopolnjevala na Ecole Nationale Superieure des Beaux Arts v Parizu, leta 2001 pa na Indiana University of Pennsylvania v ZDA. Od leta 1994 redno samostojno razstavlja in sodeluje na skupinskih razstavah doma in po svetu. Prav tako je sodelovala na več likovnih kolonijah in za svoje delo prejela tudi priznanja in nagrade, to so: 1. nagrada na XI. koloniji diplomantov ALOU v Velenju (2000), nagrada »Dobro delo« v Kulturnem centru Ivan Napotnik v Velenju (2004) in Sakaide Grand Prix 2004, Sakaide Civic Art Museum, Kagawa, Japonska (2004). Živi in dela v Ljubljani.

Klemen Kavčič se je rodil leta 1979 v Ljubljani. Po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani je študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter diplomiral leta 2011. Še pred začetkom študija je obiskoval delavnico akad. slikarja Tuga Šušnika in delal kot pomočnik akad. kiparke Irene Brunec. V dijaških letih je sodeloval tudi pri postavitvah razstav v galeriji ZDSLU in v Slovenskem gledališkem muzeju, kot absolvent pa je v okviru Restavratorskega centra Slovenije sodeloval pri restavriranju ilustrirane legende o mučeniku sv. Vidu v cerkvi sv. Vida v Preserju pod Krimom. Že od študijskih let pripravlja samostojne razstave in sodeluje na skupinskih razstavah ter likovnih kolonijah. Živi in dela v Ljubljani.