Digitalna podoba & klasična slika

Mednarodni festival likovnih umetnosti Kranj - ZDSLU, 2016: Digitalna podoba & klasična slika

Kranj, različne lokacije / 26. 9.- 3. 11. 2016


Mestna občina Kranj

Odprtje razstave v četrtek, 29. 9. 2016 ob 12. uri

Klasična slika in novi mediji

Digitalna doba z računalniki, tiskalniki, svetovnim spletom in družabnimi omrežji, pred tem pa že iznajdbe fotografije, filma, televizije, videa in tudi ilustrirane revije ter tiskani in televizijski oglasi, so spremenili (pogled na) klasično sliko. A velja tudi obratno. Ko so se novi mediji pojavili, razvijali in uveljavljali v vsakdanjem življenju in v umetnosti, je na njihovo estetiko, način podajanja vsebin in navzočnost v prostoru umetnosti močno vplivalo tradicionalno slikarstvo. Odnos je vzajemen. Navadno gre za dve plati istega kovanca, za dve različici zgodbe, napisane v vizualnem jeziku.

Danes se zdi, da digitalne naprave zahtevajo drugačen način razmišljanja, življenjski slog in ritem vsakdana, vplivajo na sistem vrednot in na doživljanje sveta ter na način gledanja in branja vizualnih podob. Seveda imajo velik vpliv tudi na ustvarjalno produkcijo. Umetnost je živa, zato se odziva in spreminja. So umetniki, ki zavestno ali intuitivno vključujejo medijske forme v klasično slikarstvo. So umetniki, ki na izjavo, da je slikarstvo mrtvo, vselej odgovarjajo z novimi nasprotnimi dokazi.

Razmišljanja o razmerjih med medijskimi podobami in klasičnim slikarstvom odpira tudi tema letošnjega 5. mednarodnega festivala likovnih umetnosti Kranj – ZDSLU 2016. V Galeriji Mestne občine Kranj se predstavljajo člani Združenja umetnikov Škofja Loka in Likovnega društva Kranj. Razstavljena dela so izbrana v skladu s tematiko festivala, a hkrati ohranjajo avtorsko prepoznavnost vsakega ustvarjalca. Dela, postavljena druga ob drugo, ustvarjajo novo zgodbo, se prilagajajo in zato pripovedujejo drugačno vsebino, kot če bi jih gledali izolirano, v okviru posameznega ustvarjalnega opusa. Na tej razstavi zbuja veliko pozornost izrazita snovnost, taktilnost in oprijemljivost, ki je v nasprotju z minljivostjo in fluidnostjo televizijskih in internetnih podob, ter trdna in domišljena vsebinska sporočilnost, ki se upira banalnosti digitalnega vsakdana. To je žlahtna dediščina klasičnega slikarstva.

Lojze Kalinšek digitalno podobo in klasično sliko združi z digitalnim tiskom na platno. Romantični sončni zahodi se zlijejo v tehnološko žarenje. Tokrat avtor značilno poustvarjanje motivov iz umetnosti drugačnih kultur in zgodovine nekdanjih civilizacij udejanja z reprodukcijami Willendorfske Venere, ki je pomnožena po principu »copy & paste«. Morda Kalinšek podobno kot Roland Barthes odpira vprašanje avre originalnega dela v času, ko je umetnino mogoče tehnično reproducirati.

Marko Lukan za osrednja protagonista svojih del izbere bika in leva. To sta arhetipski, mitološki živali, trdno zasidrani v kolektivni zavesti. Simbolizirata tradicijo, moč in oblast. Živalske motive Lukan stilizira v slogu plakatov in jih kombinira z barvitimi geometrijskimi formami, ki spominjajo na mrežo digitalnih zaslonov. Kolažirane časopisne strani govorijo o minevanju časa, a tudi o zgodovini, ki je izpostavljena nenehnim ponovitvam in variacijam.

Zmago Puhar svoje slikarske kompozicije ustvarja na racionalen in metodičen način in tudi razstavljeno delo ima geometrijsko jasno, skoraj arhitekturno zasnovo. A strogo osnovo v obliki pravilne mreže avtor razrahlja in jo z nizanjem pravokotnikov različnih dimenzij, smeri, barv in tekstur spremeni v dinamično strukturo. Tako ustvari pisan videz kalejdoskopa oziroma kristalne površine, v kateri odsevajo in se zlivajo barvni odtenki. Igro svetlobe dopolnjujejo taktilno vabljive teksture.

Tudi Nejč Slapar na svoj značilni način sestavlja, kombinira in variira geometrijske elemente v prostorsko slikarske abstrakcije. Slaparjevo delo se zgleduje po op-artu, zaradi notranje dinamike pa je blizu tudi kinetični umetnosti. Razgibanost in monotonost, ponavljanje in spreminjanje grafičnih elementov na slikovnem formatu ustvarjajo migetajoč ekran. Modri, rdeči, rumeni in zeleni elementi, ki se »pretakajo« po površini, spominjajo na povečan prerez televizijske katodne elektronke.

Irena Jeras Dimovska v tehniki cianotipije, svetlobnega odtisa, posnema modro svetlobo televizijskega zaslona. Skicozno izrisani figuri avtorica kot režiserka postavlja v različne kadre, ki se bližajo in oddaljujejo, se ponavljajo in variirajo. Na način, podoben filmu ali stripu, gradi dinamiko pripovedi, ustvarja odnose in razpoloženja. Zaradi hladnih modrih odtenkov in praznih obrazov prevladujeta občutji melanholije in odtujenosti.

Boge Dimovski poudarja ustvarjalni proces, ki bolj kot na vsebinski pripovedi temelji na ekspresiji geste. Del tega procesa je poleg roke tudi naprava, stroj, ki čutno in čustveno potezo digitalizira in prestavi iz subjektivnega v objektivno. Avtor tako gledalca spodbuja k presoji in razmisleku o bistvu in balastu v risbi, v umetnosti in življenju. Abstrahirana forma, ki spominja na format knjige, hkrati pa asociira na pokrajino, podpira idejo o odnosu med naravo in civilizacijo.

Agata Pavlovec je ustvarjalka, ki zna vzpostaviti občutljivo razmerje med intimno poetiko in angažirano izpovednostjo. Njena slikarska podlaga je bela tkanina, prt ali rjuha, tradicionalni ženski material, ki združuje simbole življenja, ljubezni in smrti. Horizontalni format deluje kot filmski trak. S kolažem, poslikavo in risbo je razdeljen na sekvence oziroma prizore. Ženska figura s sugestivnimi in čutnimi gestami pripoveduje zgodbo – avtoportretno, feministično in univerzalno humanistično.

Slika Barbare Demšar predstavlja lirično abstrahirano pokrajino, v kateri slutimo simbole ptic, oblakov, dreves in zvezd. V isti sliki lahko uzremo tudi pravljični svet, naseljen z nenavadnimi bitji, ali pa v podobi vidimo svet bakterij, kakor bi ga opazovali z mikroskopom. Slikarstvo Barbare Demšar tako spaja mikro- in makrokozmos, domišljijo in realnost, abstrakcijo in predstavnost. Avtorica svojo pripoved zapiše s skrivnostnimi znaki likovnega jezika – s točkami, ploskvami in črtami.

Znaki, ki jih v svoje slike vključuje Klementina Golija, so blizu tako starodavnim zapisom in piktogramom kot sodobnim grafičnim znakom in računalniškim ikonam. Simbolično oko in uho na stilizirani jadrnici lahko beremo kot sporočilo o videzu in pomenu sveta, ki odseva v umetnosti. Kompozicija je pedantna in čista, dinamične kontraste v geometrijsko slikarsko zasnovo pa vnašajo organska risba, kolažirane teksture in digitalni rastri.

Barbara Kastelec izbere renesančni okrogli format, tondo, in v duhu humanizma obuja človekovo zanimanje za svet okoli sebe, za naravo, njegovo zmožnost čudenja. Na modrem morskem ozadju, ki nekoliko spominja na studijski »blue screen«, vidimo nenavadno kreaturo, rastlino ali žival. Organska oblika živih, kontrastnih barv se zdi nekako zunajzemeljska. Okrogli format in poudarjena perspektiva vzbujata iluzijo pogleda skozi teleskop v drugačne svetove.

Za neobičajen slikarski format se je odločil tudi Matej Bizovičar. Pari okroglih slik so poslikani kot barvita očesna zrkla, začudeno in vprašujoče uprta v gledalca. Tako avtor odpira vprašanje odnosa med gledalcem in sliko, med opazovalcem in opazovanim, med subjektom in objektom. Slike, ki dobesedno iščejo in vračajo pogled, obiskovalce razstave nagovarjajo k aktivnemu dialogu z umetnostjo. Ekspresivne učinke krepijo intenzivne in kontrastne barve.

Monika Ivančič Fajfar

Organizacija festivala: Likovno društvo Kranj.

Avtorji:


Lojze Kalinšek

Marko Lukan

Zmago Puhar

Nejč Slapar

Irena Jeras Dimovska

Boge Dimovski

Agata Pavlovec

Barbare Demšar

Klementina Golija

Barbara Kastelec

Matej Bizovičar