Evgenija Jarc in Adrej Mivšek: Spomin vode

Evgenija Jarc in Andrej Mivšek: Spomin vode

Galerija Instituta "Jožef Stefan", Ljubljana, 22. 2. - 17. 3. 2016

Vse reke tečejo v ocean, a ta ni nikdar poln

Grški filozof Tales iz Mileta (624–546 pr. n. š.) je vodo poimenoval kot prapočelo (arché) vseh stvari, kot tisto prvino, iz katere vse izvira. Tudi Leonardo da Vinci je menil, da je voda gonilna sila vse narave. Fascinirala ga je njena spremenljivost in moč. Menil je, da je ta tekočina enako pomembna za svet, kot je kri za telo. Potrebujejo jo vsa živa bitja, ljudje, živali in rastline.

Voda, ki svojo naravo lahko spreminja iz tekočega v trdno in plinasto stanje, je prispodoba gibanja in življenja pa tudi skrivnostnosti in veličastnosti narave. Zato ima arhetipski pomen v filozofiji in religiji, zaradi svoje večplastne metaforike pa je motiv vode, izvirov, rek, oceanov, jezer, tolmunov ali dežnih kapelj priljubljen tudi v umetnosti – v poeziji, glasbi in slikarstvu. V simbolno govorico umetnosti voda vstopa kot element prvinskosti, čistosti, jasnega duha, vedrine, optimizma in vitalne energije. Vodni motivi v slikarske kompozicije vnašajo dinamiko ter svetlobne in barvne učinke. S slikanjem prosojnosti, valovanja in odbleskov na vodni gladini slikarji radi dokazujejo svoje mojstrstvo in veščino.

Evgenija Jarc in Andrej Mivšek z razstavo Spomin vode razmišljata o vodi kot izviru bivanja, kot o ključnem elementu, ki gradi svet. Voda je s človekom neločljivo povezana, je del njega. Umetnika se slikarsko zazirata v neokrnjeno, prvinsko naravo ali prikličeta nostalgične spomine na otroštvo, brezskrbno igro, poletje in počitnice na obali. Simboliko vode tako prepletata z osebnimi spomini, opazovanji in doživljanji.

Ocean je pojem, ki ponazarja enovitost, moč in modrost. Razburkano morje enačimo z domišljijo in čustvi. Morje je prispodoba življenja, človeške usode. To tradicijo so z razpoloženjskimi morskimi krajinami v slikarstvo vpeljali romantični slikarji. V poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju pa so postale priljubljene žanrske upodobitve kopalcev.

Evgenija Jarc se nasloni na to slikarsko zgodovino. Nepremagljivo moč morja ukroti v varnih peščenih zalivih. Mogočni Okean se skloni k človeku, k najmanjšemu izmed ljudi, k otroku. Otrok se v svoji sproščeni in nedolžni zaupljivosti ne boji ničesar, zato se radostno igra z njegovimi valovi, se potaplja, plava in raziskuje.

Naslikani vodometi in gejzirji poudarjajo dinamiko valovanja, škropljenja in razlivanja vode. To fluidno gibanje Evgenija Jarc pospremi s slikarskimi prijemi – z vehementnimi potezami, z gostimi nanosi, s škropljenjem in kapljanjem barve. Pisane obleke in vzorčaste otroške kopalke se kot barvite točke razporejajo po modri podlagi. Spominjajo na nekakšne poskočne note, ki dajejo ritem živahnim kompozicijam. Otroška igra je prikazana prepričljivo in pristno, da gledalec skorajda zasliši veseli vrišč in smeh.

SPonekod velika modrina zapolni platna v celoti. Ni več slutnje plaže, obale ali betonske ploščadi z vodnimi atrakcijami. Ni več ne horizonta ne zemlje. Prosojna modrina morja se izenači s sinjo modrino neba, bele morske pene postanejo podobne oblakom. Lebdenje otroških figur na vodni gladini in pod njo lahko primerjamo z letenjem nad oblaki. Otroški kopalci tako spominjajo na igrive angelčke in pute, ki so jih baročni slikarji slikali na oboke, da bi ustvarili iluzijo nebes. So nostalgični spomini na otroštvo nekakšen privid izgubljenega raja? Pozimi, ko se voda spremeni v sneg in idilično pobeli pokrajino, se svet nekoliko umiri. Drobna otroška figura nas vabi, da po njenih stopinjah zagazimo v svoje otroštvo. Morda nas na bližnjem griču že čakajo zimske radosti.

Morje ali reka, horizontala ali vertikala, slano ali sladko? Evgenija Jarc ljubi otroški vrvež in vroče poletje ob morju, Andreju Mivšku pa je bližje hlad gorskih potokov, potopljenih med skale in samotne gozdove.

Reka ima moč. Izkleše skale, premeče kamenje, izvotli hribovja, zaje se v doline, premaga prepade in razdalje. Neustavljiva je v svojem jasnem namenu, da doseže morje – cilj, počitek, združitev, zlitje v eno. Izvir je prispodoba prvinskosti, čistosti in neomadeževanosti. Tihi in skrivnostni tolmuni so oaze miru na njeni poti.

Za Andreja Mivška je idealizirana narava zatočišče miru, čistosti, neomadeževanosti, nepokvarjenosti in prvobitne estetike. V njej ni grobosti, ni krivice. Odmaknjena od banalnosti, rutine in sprevrženosti vsakdana je kraj za meditacijo, za molitev, za srečanje s samim s seboj. Njegove upodobitve narave so poduhovljene in kličejo k meditaciji, k zaziranju vase. Lahko pa prikličejo spomin na upodobitve mitoloških in pravljičnih pokrajin, prvinskih krajev, kjer živijo vile in škrati, kjer imajo studenci čudežno moč, kjer voda ne le hladno odžeja v poletni vročini, temveč tudi zdravi in krepi telo in duha.

Mivškove slike so sugestivne, ker jih ne obremeni s pripovednimi detajli, temveč daje prednost likovni govorici, predvsem barvam. Prevladujočim modrim in zelenim odtenkom se pridružujejo rumeni, vijolični in rdeči odbleski. Slikarske poteze sledijo naravi vode; barvne nianse se tekoče prelivajo in mehko modelirajo forme. Če mehka poteza s čopičem posnema fluidnost vode, pa izrazita risba poudarja njeno moč. Dinamiko gorskega toka slikar ponazori z diagonalno kompozicijo. Tako slika razpoloženjske pokrajine, v katere z linijami začrta sledove človeške misli, nakaže zgodbo. Mivškove likovne harmonije sugerirajo tudi posebno zvočno kuliso, saj prikličejo zvoke žuborenja, pretakanja, curljanja, kapljanja, klokotanja in šumenja pa tudi tiste prav posebne tišine gozda.

Oba predstavljena slikarja, Evgenija Jarc in Andrej Mivšek, vsak na svoj način raziskujeta lastnosti vode: slikata prosojnost in gibanje, preučujeta odseve, svetlobo, prelivanje barvnih odtenkov in fluidnost oblik ter raziskujeta simbolne pomene – čistost, iskrenost, iskrivost, prvinskost in lepoto narave. Spomin, zapisan v vodi, oživljata na nostalgičen, a ne patetičen način. Njuno slikarstvo je iskreno in osebno. Njuna raznolika opusa, postavljena drug ob drugega, pripovedujeta zgodbo o začetku, o izvoru, o idealizirani, čisti, idealni preteklosti posameznika in človeštva. Hkrati pa njuna dela izražajo optimistično sporočilo, da je čisto, neomadeževano, prijazno, iskreno in dobro mogoče tudi v resničnem, sedanjem življenju – če ne drugje, vsaj v svetu umetnosti.

Monika Ivančič Fajfar

Razstavo pripravlja Institut Jožef Stefan.

Avtorja


EVGENIJA JARC

Rodila se je leta 1977 v Ljubljani. Leta 2004 je diplomirala na oddelku za slikarstvo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje pri prof. Zmagu Jeraju in prof. dr. Jožefu Muhoviču in je leta 2008 končala še magistrski študij pri prof. Metki Krašovec. Ustvarja v mediju slikarstva in se posveča ilustracijam. Honorarno dela tudi z otroki v vrtcu po pedagoškem načinu Montessori. Do sedaj se je predstavila na več skupinskih in samostojnih razstavah tako doma kot tudi v tujini.

ANDREJ MIVŠEK

Rodil se je leta 1976 v Ljubljani. Po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo se je vpisal na oddelek za likovno pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Leta 2001 je pri prof. Zdenku Huzjanu diplomiral na temo slikarstva Informela in si doma v Zavratcu uredil atelje. Kot pedagog je zaposlen na OŠ Žiri. Vseskozi se posveča ustvarjanju, predvsem slikarstvu in risbi. Svoja dela je predstavil na samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Je član Društva likovnih umetnikov Ljubljana.