Iskanje matrice

Iskanje matrice

Razstava grafik slovenskih avtorjev po izboru likovnih kritikov

Galerija Velenje, 22. 12. 2016 - 28. 1. 2017

Galerija Velenje že enajsto leto skupaj s Slovenskim društvom likovnih kritikov pripravlja tematske razstave, ki predstavljalo različne žanre in tehnike vizualne umetnosti. Letos je to grafika. Ta zanimiva tehnika je v zadnjih letih sprožila mnoga vprašanja in odgovore o širini njene izvedljivosti. Sedemnajst likovnih kritikov si je zastavilo elementarno vprašanje o vlogi matrice v grafiki. Razstava vključuje dela 33 slovenskih avtorjev, ki so nastajala od sredine 20. stoletja do danes. Likovni kritiki so izbrali od enega do tri avtorje, za katere menijo, da so pomembno prispevali k razvoju grafike v omenjenem obdobju ali da so kako drugače zanimivi v kontekstu izhodiščnega vprašanja.

Razstava je nastala v sodelovanju s Slovenskim društvom likovnih kritikov. Kustosinji razstave: Milena Koren Božiček in Monika Ivančič Fajfar.


Izbor: Monika Ivančič Fajfar / Avtorici: Mojca Zlokarnik in Zora Stančič

Površina odtisa in globina vtisa v delih Mojce Zlokarnik in Zore Stančič

»Kaj je matrica? Matrica je svet, ki so ga ustvarili, da bi ti zastrl pogled pred resnico,«
odgovarja Morfej v znanstvenofantastičnem filmu Matrica. (1) Film odpira univerzalno vprašanje, kaj je resnica in kaj je videz. Umetnost prav tako skuša na poseben način premoščati prepad med resnico in iluzijo. Resnic pa je več. Zato je tudi odgovorov umetnosti več. Mojca Zlokarnik in Zora Stančič jih vtiskujeta v svoja grafična dela. Vsaka na svoj način.

Razstavljeni linorezi Mojce Zlokarnik so manjši, intimni odvodi monumentalnejših grafik, ki so nastajale na gradu Bogenšperk v okviru Valvasorjevih mednarodnih grafičnih dni leta 2015. Celotna grafična serija nastaja kot odslikava oziroma prevod slikarskih del, kot odgovor na vprašanje, kako bi slika izpadla v grafiki. Osrednji element na njenih grafikah je barva, likovno sredstvo, ki je v prvi vrsti značilno za slikarski izraz. Zato avtorica tudi izbere linorez, tehniko visokega tiska, ki daje najbolj optimalen odtis površine in s tem poudarjeno čiste abstraktne barvne ploskve.

Za umetničin način dela je značilna poglobljena meditativnost, osredinjenost na proces izdelave, ki naj poteka v miru in zbranosti, brez vsakršne naglice. V grafiki je potrebno predvidevanje in poenostavljanje. Temu sledi njen način dela: natančnost, doslednost, umirjenost, prefinjenost v upravljanju z materiali, v skrbnem prijemu papirja, v gladkosti nanosa barve, v spoštljivem, skoraj posvečenem odnosu do materialov in pripomočkov.

Ustvarjalni proces je zenovski, očiščen balasta, hrupa in ekspresije – takšno razpoloženje izžarevajo tudi grafični odtisi. Vendar to ne pomeni, da so grafike puste ali hladne. Dinamike, napetosti in ekspresije umetnica ne doseže z gravuro, risbo ali potezo, z (nepopolno) človeško gesto, temveč z nematerialnim valovanjem in pulziranjem materializirane svetlobe. Doseže jo z ritmičnim nizanjem barvnih ploskev, s tenkočutnim kombiniranjem podobnih in kontrastih barv, z ustvarjanjem odnosov, napetosti in harmonij med njimi, s stopnjevanjem intenzivnosti.

Ker so umetniška dela Mojce Zlokarnik abstraktnega značaja, so zelo blizu glasbi. Naslov grafične serije Metronom – Vivace to povezavo poudarja. Likovni vzorec, ki temelji na ponavljanju, ustvarja ritem. Širine ploskev ustrezajo tonskim dolžinam, barvni toni in temperature opisujejo višine in barve zvoka, horizontalno in vertikalno nizanje elementov spominja na klaviature in tonske lestvice. Optično intenzivni učinki in utripajoče žarenje barv so sorodni zvočnim vibracijam. Vivace v glasbi pomeni hitro, živahno. Ekspresivni učinek barvnih ploskev pa umirja izrazita tehnična prefinjenost, ki je rezultat avtoričinega načina. Umetničin notranji svet je v kontrastu s hitro produkcijo in vsebinsko površnostjo zunanjega sveta. Zaslutimo ga v belih pasovih med barvnimi ploskvami. Ti učinkujejo kot pomenljivi predahi med govorjenjem, kot vdihi ali pavze v glasbi.

Problematika grafičnega odtisa oziroma reprodukcije trči ob pomenljiva vprašanja pri izdelavi reprodukcije za katalog – fotografska leča je namreč neprimerno slabša od človeškega očesa pri ločevanju določenih barvnih odtenkov, kakor je problematična tudi kakovost barv na računalniških zaslonih in v industrijskem tisku.

Vprašanje reproduciranja in ponavljanja v grafiki Mojca Zlokarnik poudari tudi s subtilnimi variacijami grafičnih listov. Skoraj neznatne spremembe in prefinjeni barvni prehodi ustvarjajo motiv znanega v neznanem in usmerjajo pozornost na detajle, na drobne premike, na diskretne zamenjave ter mehke odmike. Skrivnostnost enostavnega Mojca Zlokarnik včasih vključi v poetično stilizirane naslove. Naslov iz ene same črke »M« ima lahko celo paleto pomenov: lahko je »morsko modra«, »Mojca« ali pa »matrica«.

Izraz matrica izhaja iz latinske besede matrix in temelji na pomenu samica, mati (lat. mater), saj je matrica metaforično »mati« vsem kopijam.(2) Ta etimološka povezava je posebej zanimiva v kontekstu nastanka serije tiskov na tekstil v najnovejšem opusu Zore Stančič. Ustvarjalni proces se je namreč skladal z avtoričino travmatično izkušnjo in žalovanjem ob težki bolezni in izgubi mame.

Sočasno pa se je umetnica odzivala tudi na aktualne družbene razmere. Te so zaradi vala beguncev in begunk, ki so na poti v Evropo prečkali tudi naše meje, postale izredno napete in dramatične. Negotovost, občutek ogroženosti in nemoči so nas potisnili v položaj strahu, s katerega vse drugačno, četudi zgolj kos tkanine, ruta, pomeni grožnjo vsakodnevni varni rutini. Zanimivo in kontradiktorno se zdi dejstvo, da v družbi, kjer unikatnost, izvirnost in ekskluzivnost oglašujemo kot zaželeno vrednoto, vsakršno izstopanje v resnici povzroča toliko strahu in predsodkov. Celo ženska, ki si glavo z ruto pokrije zaradi izgube las po zdravljenju s kemoterapijo, bo deležna nelagodnih, prestrašenih in šokiranih pogledov mimoidočih.

Zora Stančič je tako na rute, ki jih je našla ob pospravljanju maminih omar, natisnila podobe ženskih obrazov in figur. S tiskanjem preko obstoječih dekorativnih elementov je ustvarila pomensko večplastne monotipije. Stilizirane upodobitve so sicer zasnovane po konkretnih ljudeh, vendar izčiščeni, prazni obrazi zrcalijo lik slehernika. Unikatne podobe likovno komunicirajo z industrijsko tiskanimi vzorci blaga in ponotranjajo njihovo razpoloženjsko noto. Spoj obeh elementov ponuja različne interpretativne možnosti; geometrijski vzorci pod portretom muslimanke ustvarjajo občutja utesnjenosti in brezizhodnosti, motiv ladje se je v obris obraza posrečeno vključil oblikovno in pomensko – videti je kot nekakšna preveza čez usta, saj je resnica o nevarnosti, bolečini in trpljenju begunke v resnici neizgovorljiva. V drugem primeru lahko nežno rastlinsko ornamentiko povežemo s čustveno občutljivostjo, ki jo beremo z zasanjanega ženskega obraza. Tretji vzorec iz prepletenih barvitih krogov pa sproščeno sedečo figuro objame v barviti vrtiljak domišljijskega sveta.

Zora Stančič pri svojem umetniškem izražanju pogosto upodablja tekstil. Njegova mehkoba, voljnost in gibkost ustrezajo simboliki ženske in ženstvenosti. Prav tako je ženska figura v njeni umetnosti pogost lik. Umetnica izhaja iz sebe, iz svojega doživljanja in razumevanja sveta, zato ima njeno delo, vsaj v metaforičnem smislu, avtoportreten značaj.

Njeno ustvarjanje je močno navezano na grafiko, a se sama raje opredeljuje kot vizualna umetnica. Pri svoji umetnosti namreč veliko eksperimentira, saj so ji v prvi vrsti pomembna vsebina, sporočilo in komunikacijska vrednost umetniškega dela. Materialna in obrtna perfekcija je ne zanimata, napake na odtisu, madeži barve in poškodbe nosilca je ne motijo. Njen cilj namreč niso »popolne« umetnine, estetsko dovršene forme ali laboratorijsko (oz. galerijsko) čisti izdelki.

Tisk na tekstil, na svilene rute, ima v odnosu do vprašanja matrice v grafični umetnosti še dodatno pomensko logiko. Avtorica namreč uporabi tehniko sitotiska in prvotno so za izvedbo grafik v tej tehniki uporabljali sita, narejena iz svile. Potiskane (svilene) rute tako v prenesenem pomenu govorijo tudi o odnosu med matrico in odtisom, o nevidnih vezeh, ki se stkejo med njima in spominjajo na vezi med materjo in hčerjo.

Monika Ivančič Fajfar

Opombe: (1) Vir: Youtube.com, The Matrix (1999) Official Trailer #1 - Sci-Fi Action Movie; (2) Marko Snoj: Slovenski etimološki slovar, Založba Modrijan, Ljubljana, 2003; (3) Tudi tu naletimo na zanimivo etimološko vez; ruta (iz »ruti«, ruvati, trgati) prvotno pomeni »odtrgan kos tkanine«, medtem ko je beseda rutina izpeljana iz francoske besede route (cesta, pot) in je torej prvotno pot, ki jo vedno znova prehodimo, metaforično »delo, ki ga vedno znova opravljamo«. Isti vir kot zgoraj.

Razstavo pripravlja Slovensko društvo likovnih kritikov v sodelovanju z Galerijo Velenje.

Izbrani avtorici


MOJCA ZLOKARNIK

Mag. Mojca Zlokarnik je akademska slikarka in grafičarka, izredna profesorica in urednica. Od leta 2001 do 2015 je bila glavna in odgovorna urednica revije Likovne besede, od leta 2016 je članica uredniškega odbora revije. Od leta 2009 je sourednica zbirke Ljubljana osebno, alternativni vodič. Ima status samostojne ustvarjalke na področju kulture. Študijsko se je izpopolnjevala v Pragi, New Yorku, Parizu, Bolgariji in Nemčiji. Sodelovala je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Ustvarja na področju slikarstva in umetniške grafike. Leta 2016 je bila nominirana za nagrado kraljice Sonje Norveške za grafiko. spletna stran

ZORA STANČIČ

Mag. Zora Stančič je leta 1984 diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Sarajevu in leta 1990 končala še specialko za grafiko na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Na Univerzi v Ljubljani je leta 2012 pridobila naziv docentka za področje umetniške grafike in je zaposlena na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Samostojno razstavlja od leta 1985, sodelovala je na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini ter prejela več mednarodnih nagrad. Je dobitnica Grand prixa in nagrade Novega mesta na Bienalu slovenske grafike na Otočcu leta 1996. Na 23. mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani je prejela nagrado San Zanobi. Leta 1999 je na 5. mednarodnem bienalu risbe in grafike v madžarskem mestu Gyor dobila častno priznanje, v Talinu v Estoniji pa je na 12. grafičnem trienalu dobila častno diplomo. Leta 2016 je za svoje delo prejela Župančičevo nagrado, najvišje priznanje mesta Ljubljane za izjemne stvaritve na področju kulture in umetnosti. Njena dela so v stalnih zbirkah v Albertini na Dunaju (Avstrija), v Fond National D’art Contemporain v Parizu (Francija), v Muzeju sodobne umetnosti v Ljubljani, v The Jane Voorhees Zimmerli Art Muzeum v New Brunswicku, New Jersey (ZDA), v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani, v Museum of New Zealand Te Papa Tongarewa, Aukland (Nova Zelandija) in v Metropolitan Museum of Art v New Yorku (ZDA). Izdala je več avtorskih knjig (knjiga umetnika): Album, 1995; Revija, 2000; Nič posebnega, 2007; Prva praska najbolj boli, 2011; Napake, 2012 in knjigo Zora Was Here, 2015 v zbirki Ljubljana osebno, ki jo izdaja Društvo slovenskih likovnih umetnikov. spletna stran