Mihael Sok

Mihael Sok: Zarezi v zavest

Galerija Domus Medica, 9. 7. 2014

Otvoritev razstave slik prof. dr. Mihaela Soka, dr. med. bo v prostorih Domus Medica na Dunajski cesta 162 Ljubljana v četrtek, 9. julija, ob 19. uri.

Zarezi v zavest

V umetnostni zgodovini in v sodobni umetnosti lahko zasledimo kar nekaj znamenitih povezovanj med likovno umetnostjo in medicinsko znanostjo. Poznamo natančne anatomske skice Leonarda da Vincija. Cenimo dokumentarno vrednost žanrskih upodobitev medicinskih posegov, kot jih je naslikal nizozemski renesančni mojster David Teniers ml. ali precizne grafične ilustracije medicinskih knjig, ki jih je naredil njegov sodobnik Adriaen Bauer. Dotaknejo se nas ekspresivne upodobitve telesne bolečine Fride Kahlo, prav tako pa nas šokirajo raznovrstne izrabe človeškega telesa v praksah sodobnih umetnikov, kakršna je denimo francoska umetnica ORLAN.

Delo doktorja kirurgije Mihaela Soka, ki se v prostem času posveča likovnemu ustvarjanju, je drugačno, saj avtor izhaja iz obratne strokovne izkušnje kot našteti slikarji. Pri njegovem ustvarjanju tudi ne gre samo za likovno upodobitev človeškega telesa ali motivov iz operacijskih dvoran. Mihael Sok slikarsko umetnost vzpostavlja kot (p)osebno terapevtsko prakso. Njegove podobe so zarisi notranjih dilem, dvomov in stisk, so izjave vesti, ki se oglaša, izrazi bolečine ob neuspehu zdravljenja in tragičnem koncu pa tudi vzkliki veselja, ko bolnik ozdravi. Tem refleksijam, ki so nekakšni slikarski dnevniški zapisi, se pridružujejo (kritični) pogledi na aktualna družbena dogajanja ter jasne obsodbe brezsrčnosti, brezumja in pohlepa, ki povzročajo številne rane in bolečine naravi in človeštvu. Sokova slikarska dela pokažejo poklicanost zdravnika v novi luči – razumemo jo lahko kot odgovornost za iskanje in posredovanje osebnih prepričanj in vrednot.

Neločljiva povezanost avtorjevega poklicnega in ustvarjalnega sveta se neposredno izrazi z izborom ustvarjalnega pristopa. Mihael Sok v tehniki kolaža in asemblaža na platna nanaša uporabljene in zavržene predmete, ki imajo asociativne oblike in pomene: tablete, cevke, žice, elektrode, embalaže zdravil, kirurško orodje in opremo, zaščitne maske in rokavice, ter delce zdravstvene dokumentacije pa tudi izrezke iz časopisov, ugasnjene sveče, religiozne podobice in kovance. Ko avtor predmete iz operacijske sobe in vsakdanjega življenja preseli v slikarski atelje, njihovo uporabno vrednost prenese v simbolni svet. Ovalna oblika pilule se spremeni v kapljice krvi, potne srage ali solze. Zaščitna maska, ki zapira usta, ponazarja nemost ali neizrekljivost. Injekcijska igla na sliki postane simbol puščice ali opozorilnega klicaja, njena ostra konica nakaže ekspresivno doživetje bolečega vboda.

Izvorne funkcije predmetov se torej prelijejo v vsebine, njihove oblike pa prevzamejo vlogo likovnih spremenljivk. Cevke in žičke delujejo kot linije, stekleničke zdravil, tablete in drugi drobni predmeti so točke, kosi medicinskega tekstila se kot ploskve različnih barv razporejajo po slikovni površini. Tridimenzionalne konstruktivistične podobe se oblikujejo v portrete, krajine in ekspresivne abstrakcije.

Stilizirani (avto)portreti so zgrajeni iz osnovnih elementov, kot so oči, usta, roke in možgani, vendar zna avtor s skopimi potezami sugestivno ponazoriti razpoloženjska stanja – strah, skrb, nemoč, neumnost ali brezbrižnost. Oči so zrcalo duše in izražajo človekovo počutje, njegov pogled na probleme in njegovo doživljanje sveta. Usta, pogosto zastrta s prevezo, ponazarjajo obvezo zdravniške molčečnosti pa tudi nezmožnost z besedami izraziti notranjo stisko. Podoba možganov slika zmedenost in vrenje človekovih misli ali ga opredeljuje kot intelektualno bitje. Globoko v prsih lahko bije zakrknjeno ali neustrašno srce. Človek je na slikah Mihaela Soka predstavljen kot zapleten stroj, ki pa ga likovna in predmetna simbolika povzdigneta v duhovno občutljivo bitje.

Predmetni svet Sokovega slikarstva dopolnjujejo različne tkanine, kot so zaščitna kirurška pregrinjala, gaze in deli oblačil. Podobno kot draperije na klasičnih tihožitjih, tkanine povežejo raznolike predmete na sliki, zmehčajo kompozicije in dodajajo teksturo. Pisanemu naboru predmetov in materialov, ki jih avtor aplicira na platna, se pridružijo tudi slikarske poteze. Le-te so široke, odločne in prvinsko izrazne. Vehementni nanosi barve s širokimi čopiči ter na videz nenadzorovano kapljanje, curljanje in brizganje barve na platno dopolnjuje ekspresivno zasnovo slik. Avtor ponekod uporabi tudi avtentične tekočine, denimo kri in nafto. Barvne poteze kompozicijsko poenotijo predmete na slikarskem platnu, pomenljiva pa je tudi simbolika barv. Bela je barva sterilnosti bolnišnice in praznine pa tudi svetlobe in upanja. Črna nakazuje tragične vsebine. Rdeča barva pogosto nadomešča kri. Na nekaterih slikah se pojavi stilizirana risba s čopičem – nekakšni piktogrami prikazujejo mitološkega feniksa, ki se dviga iz pepela, in ponazarjajo nesmrtnost in ponovno rojstvo.

Mihael Sok pri kompozicijski zasnovi slik upošteva pripovedni ritem, kakor ga narekuje njegov notranji dialog. Likovni elementi se znotraj harmonično urejenih slik ponekod zgostijo in poudarijo dramatični zaplet določenega trenutka v izpovedi. Na drugih slikah pa so kompozicije zasnovane grobo, naključno in neurejeno. S tem avtor doseže čustvene in razpoloženjske poudarke.

Ne le s slikarskimi potezami, Mihael Sok svoja platna zaznamuje tudi s kirurškimi gestami – rezom s skalpelom in šivanjem platna. Z zarezi v platno, plastenjem slike in transparentnimi površinami poudari tridimenzionalno snovnost svojih slik. Večplastnost likovne površine se tako sklada s pomensko večplastnostjo.

Vodilni tematiki Sokovih del, v katerih se prepletajo in ponavljajo motivi krvi in križa, bolnišnic in odprtih grobov, sta bolezen in smrt. Portretne upodobitve, krajine in abstraktne kompozicije vsebujejo tudi določeno religiozno noto – so svojevrstne pasijonske upodobitve, s katerimi avtor posredno kaže na nemoč in majhnost človeka in ga uči ponižne drže pred naravnimi zakoni življenja. Roka kirurga se v tem kontekstu spreminja v simbolno podobo oranta – priprošnjika za ozdravljenje. Zato na izbranih delih najdemo tudi svetle trenutke veselja, kadar se uresničijo njegova prizadevanja za pomoč, lajšanje trpljenja in izboljšanje sveta.

Monika Ivančič Fajfar

Razstavo pripravlja Zdravniška zbornica Slovenije.