Miro Starič

Miro Starič: Slike / English

Galerija Instituta "Jožef Stefan", Ljubljana, 26. 6. - 20. 7. 2018

Pokrajine, polne svetlobe

Življenje Mira Stariča je bilo nenavaden preplet na videz zelo heterogenih dejavnosti: elektrotehnike, uglaševanja in popravljanja klavirjev, oblikovanja zvoka za različne kulturne dogodke, psihoanalize in slikanja. Slednje je razvil v iskreno osebno izpoved, v potopis svojih razpoloženj. Likovna kritičarka Petra Vencelj je ob obletnici njegove smrti med drugim zapisala, da je bil Miro Starič slikar razpoloženjskih krajin, ki je svojo poetičnost zrcalil tudi skozi optično znanstveni pristop in zunanji svet povezoval z duhovnim razmišljanjem – lirično, včasih tudi melanholično.

V delih Mira Stariča se posebna, lirična melanholija kaže v iskanju dramatične svetlobe in harmonične uravnoteženosti pokrajine. Mehkobo in zlitje vseh elementov avtor doseže s slikarsko tehniko olje na platno, ki jo, čeprav samouk, suvereno in samozavestno obvlada. Tako sledi tradiciji klasičnega »štafelajnega« slikarstva po vzoru impresionistov, velikih častilcev svetlobe in narave, ter ekspresionistov, ki so s podobami vidnega izražali notranje globine. Avtor izbira slikovite motive iz Slovenije in Istre, razpoloženje krajine pa podaja z likovnimi elementi in slikarskim načinom: z barvnimi harmonijami, s svetlo-temnimi in toplo-hladnimi kontrasti ter pastoznimi nanosi, ki poustvarjajo trepetavo atmosfero nad pokrajino.

Podobe narave so vzklik življenjske radosti in veselja. Sočno zeleni odtenki gorskih dolin poudarjajo bujno kipenje drevesnih krošenj, visoki očaki nad njimi, obarvani z vijoličastimi sencami, pa obetajo dobrodošel hlad v poletni vročini. Sproščeno razpoloženje ilustrira tudi prijateljski sprehod kolesarja in psa po stezicah Ljubljanskega barja. Polja se včasih nanizajo v barvne pasove, prostorsko iluzijo pa poudarja pot, ki se vije v daljavo, in drevesa, ki se manjšajo, dokler se nazadnje ne izgubijo v temni liniji gozdnega obronka na obzorju. Razgibane veje se stegujejo v visoke krošnje. Sonce jih je rumeno obarvalo, modre sence pod njimi pa obljubljajo prijetno osvežitev v drevesnem gaju. Skrivnostni brezov gozd gledalca vabi v svoje globine, med ljubka in sloka debla. Breze – dolgonoge tankolaske – se v igrivem ritmu kakor gozdne vile razporejajo po platnu.

Žgoče sonce je poudarilo močne barve poletja: nebo brez oblačka, žareče rumeno žitno polje in kamnita domačija so se nanizali v ekspresivnih barvnih kontrastih. Slikovita in sveža je tudi pokrajina s cvetočim travnikom. Rodovitnost istrske pokrajine poudarja intenzivna barva zemlje – terre rosse, skromno domačijo nad njivo kakor visoki stražarji branijo ciprese. Prostrano, s soncem ožarjeno makovo polje trepeta v zatišju pred nevihto.

Veduta, ki prikazuje ozko uličico mediteranskega mesteca, je živahna in slikovita. Barvita polkna, ozke kamnite stopnice in pisano perilo, ki se suši na vrveh, naslikajo preprost trenutek vsakdanje sreče. Prav tako podobo idiličnega in brezskrbnega podeželskega življenja ponujajo raznobarvne fasade v strnjen niz povezanih hiš nad strmim vinogradom.

Za jesenske prizore je značilno mehkobno in melanholično razpoloženje. Kovinsko hladno nebo in otrpla drevesa poživlja toplo žarenje jesenskih trav, umirjajo pa ga zaplate prve slane ali belo zrcalo vodne gladine. Šopi vodne trave, ki kot ljubki cofi kap kukajo iz vode, oblikujejo razgibano teksturo pokrajine.

Spet drugačno razpoloženje ponazarja naslikani interier, ki prikazuje razkopano notranjost podirajoče se hiše. Temačen in razmetan prostor so za hip osvetlili sončni žarki in tako razkrili spomin na nekdanjo mogočnost in bogastvo s freskami poslikanega oboka. To upodobitev lahko interpretiramo kot opomin na minljivost materialnega sveta.

Slike Mira Stariča so napolnjene s svetlobo in izžarevajo mir, tišino, brezčasno izpovednost ter večno lepoto narave. Poveličujejo pristen stik in tesno povezanost človeka z naravo. Krajina se tako spreminja v prostor notranjega dialoga. Opazovanje barve in svetlobe v naravi ter slikarsko preučevanje njunih fizikalnih lastnosti se prezrcali v iskanje notranje svetlobe. Tako se vzpostavi (duhovna) povezanost med resnično pokrajino in njeno slikarsko upodobitvijo.

Čeprav je v ospredju slikarjevega zanimanja podajanje razpoloženja, so slike grajene premišljeno, kompozicije pa sledijo čvrsti logiki. Tudi poteza čopiča je samozavestna in odločna, čeprav hkrati dinamična in sproščena, ponekod celo igriva. Poleg opazovanja svetlobe se je avtor posvetil predvsem iskanju globine slike – ne le preučevanju perspektive, temveč tudi raziskovanju metafizičnih razsežnosti umetnosti.

Slikarjeva sestra Zorána Starič lepo opiše njegov značaj in duha: »Miro je imel presenetljivo raznolike talente. Bil je neverjetno radoveden in odprt do življenja, imel je rad človeštvo in je bil vedno pripravljen iz vsega narediti šalo, da je lahko vsakega spravil v dobro voljo. Njegova trajna in osnovna lastnost pa je bila potreba po stalnem učenju in izpopolnjevanju na vseh področjih, s katerimi se je z veliko ustvarjalno vnemo ukvarjal do konca svojega življenja.«

Monika Ivančič Fajfar

Razstavo pripravlja Institut "Jožef Stefan".


MIRO STARIČ

Miro Starič (1949–2015) je bil po izobrazbi strokovnjak tehniške stroke, elektrotehniške usmeritve, po duši pa umetnik. Veliko se je posvečal glasbi – kar 8 let je živel v tujini in kot tonski mojster sodeloval z različnimi glasbenimi skupinami in jazz festivali, ukvarjal pa se je tudi s studijsko produkcijo. Poklicno se je posvetil predvsem uglaševanju in popravljanju klavirjev, za kar se je izučil v ZDA. Bil je član MENSA, društva, ki združuje ljudi z nadpovprečnim inteligenčnim količnikom.

S slikanjem se je kot slikar samouk ukvarjal od leta 1973. Imel je več samostojnih in prodajnih razstav: Galerija Imago v Amsterdamu, galerija Commerce v Ljubljani, Tinje v Avstriji, Brdo pri Kranju, Komen na Krasu, grad Snežnik, grad Socerb, Galerija Pungart v Kranju, Kulturni dom v Stražišču pri Kranju, galerija v Zapolju, Logatec, Galerija Mitnica in galerija Dali v Kranju ter SOT24,5 Metelkova mesto, Ljubljana. Sodeloval je tudi na skupinskih razstavah ter se udeleževal ekstempor (Vodnjan, Grožnjan) in slikarskih kolonij (Planina Konjščica, Tržič). Njegove slike so v zasebnih zbirkah po Evropi in ZDA. Ena od njegovih vedut Ljubljane pa je bila reproducirana tudi na znamki Pošte Slovenije.