Pino Auber: Človek(ova) narava
Tolminski muzej, Tolmin / 11. 4. 2017 - 11. 5. 2017
Kiparsko sožitje narave in človeka
Umetnost se je v prazgodovini razvijala v tesni povezanosti z naravo. Nekateri posamezniki so imeli bolj razvit čut za opazovanje in bujnejšo domišljijo, zato so v skalah, kamnih, kosteh, drevesnih deblih ali koreninah znali prepoznati podobe iz realnega sveta: človeške obraze in postave ali živalske in rastlinske oblike. Ko so ugotovili, da lahko že z manjšim posegom, zarezo ali brušenjem naravno obliko poudarijo in dopolnijo, je nastalo kiparstvo.
Umetnost rezbarjenja korenin se je ohranila vse do danes. Posebnost te tehnike je v tem, da končni izdelek ni samo delo človeških rok in domišljije, temveč je skupno delo človeka in narave. Oblikovanje korenin ima posebej bogato tradicijo in veljavo v kitajski umetnosti, zelo priljubljeno je v ljudski umetnosti. Svoj pečat je pustilo tudi v umetnostni zgodovini, zlasti v obdobjih, ki so cenila in poudarjala naravo: v pozni gotiki, baroku, romantiki in secesiji.
Iz občudovanja stvarstva in iz prvinske potrebe, da človeška domišljija podobam iz okolja poišče pomene, izhaja tudi kiparstvo Pina Auberja. Na sprehodih v gozdu najde zanimive kose lesa, ki včasih že s svojo obliko narekujejo oblike in zgodbe. Tesna povezanost z naravo in občudovanje življenja se kaže tudi pri izbiri motivov. Upodablja drobna živa bitja, kot so kače, kuščarji, polži in žabe pa tudi rastline. Avtor spoštuje dovršenost naravnih oblik, spretno izrablja njihovo dekorativno vrednost, hkrati pa jih dopolnjuje s simboliko. Tako nam lupino polža predstavi kot kiparsko mojstrovino narave, podobo zvite kače, ki se grize v svoj rep, pa lahko razumemo tudi kot simbol časa in prispodobo večnosti.
Pino Auber kot dovršeno »kiparsko« stvaritev vidi tudi človeško telo. Postave in deli teles – obrazi, roke in noge – so upodobljeni realistično, z anatomsko natančnostjo in s skladnimi razmerji. Napeta in gladka telesa razkazujejo mišice, kite in žile ter se dobro počutijo v svoji koži. Avtor je svojo poklicno pot preživel kot učitelj gimnastike in v pokoju prav tako ostaja športno dejaven. Zato dobro pozna, spoštuje in poveličuje ustroj človeškega telesa tudi v svojem kiparskem delu.
Človeško telo je izpostavljeno z umestitvijo na podstavek. Ta je pogosto enakovreden del skulpture, saj je oblikovan iz istega kosa debla. Videti je, kot da se izrezljana podoba izrašča iz kosa lesa oziroma se vanj vrašča. Tako se denimo iz drevesnih podstavkov kot nekakšne umetelno obrezane krošnje kvišku iztegujejo roke, ki s prsti nakazujejo različna znamenja. Ta govorica gest pripoveduje o akciji: frcniti, zgrabiti, udariti, prositi ... Nekatere geste imajo lahko različna sporočila. Dvignjen palec je bil nekoč znamenje rimskega cesarja za ugoden konec dvoboja, a je lahko tudi znak avtoštoparja oziroma v sodobnem času spletne komunikacije priljubljeni »všeček«. Na podoben način je Pino Auber na naravni piedestal postavil tudi elegantno žensko stopalo v sandalu z visoko peto. Spet drugje pa se v sredino drevesnega valja kakor v vodo spušča sloka postava skakalke in zdi se, da raster drevesnih letnic riše koncentrične kroge na vodni gladini.
Realistične anatomije Pino Auber pogosto nadgrajuje in preoblikuje v nadrealistične spoje oblik oziroma v nenavadna srečanja sveta narave in človeške domišljije. Med fantazijske skulpture spada duhovita upodobitev dveh velikih ušes. Hudomušno, zasanjano ali strašljivo gledalca nagovarjajo skrivnostna bitja iz pravljic, bajk in mitov, ki se izvijajo iz korenin, debel in vej. To so vile, bradati gozdni škrati, duhovi ali nenavadna pol človeška, pol rastlinska bitja.
Portretne reliefe starcev in stark lahko interpretiramo kot upodobitve prednikov, katerih duhovi po verovanju starovercev prebivajo v drevesnih deblih. Njihova umestitev v kos debla se zdi tako naravna, kot da bi kipar le odstranil plast lubja, pa se je pod njim že prikazala zvedava ženička s prijaznim smehljajem ali začudeni starec z razmišljujočo grimaso.
Ekspresivnost izraza se še posebej odlikuje v skulpturah, kjer je prvotna naravna oblika korenin in debla bolj izrazita. Obrazne maske, ki se organsko izvijajo iz grobega lesa, kažejo neobvladljivo in nepredvidljivo moč narave. Stilizirane in abstrahirane oblike bolj nagovarjajo tudi gledalčevo domišljijo.
Les je oseben, domačen material, ki ga odlikuje posebna mehkoba in toplina. Z zglajenimi površinami avtor poudarja kvalitete blagosti, naklonjenosti in prijaznosti. Estetska vrednost koreninskih skulptur pa izhaja tudi iz dinamičnih organskih form in tekstur. Letnice, grče, brazgotine, razpoke in barvne nianse, ki zapisujejo življenjsko pot lesa, starost in preizkušenost, so prav tako nepogrešljiv sestavni del Auberjevih kipov.
Rezbarjenje lesa je, podobno kot klesanje kamna, umetnost odvzemanja. Napak ni mogoče popravljati, zato to delo zahteva obrtno doslednost, disciplino roke in visoko koncentracijo. Skulpture Pina Auberja tudi v tem pogledu utelešajo iskanje sožitja med telesom in duhom, med fizično in intelektualno močjo ter med pojavno naravo in svetom idej.
Monika Ivančič Fajfar
Razstavo je pripravil Tolminski muzej. Kustos razstave: Marko Grego
