Sodobna pokrajina

Mednarodni festival likovnih umetnosti Kranj - ZDSLU, 2015: SODOBNA POKRAJINA

Kranj, različne lokacije / 6. 10.- 3. 11. 2015


Kako vidijo sodobno pokrajino nagrajenci prejšnjih festivalov

Galerija Janeza Puharja, Stolp Škrlovec, Kranj

Krajinsko slikarstvo je v zavesti slovenskega slikarstva globoko zasidrano. Tradicija je tako močna, da je celo naše abstraktno slikarstvo nemalokrat ohranilo mimetično vez z motivom krajine. A včasih se zdi, da je krajina tudi najbolj boleča rana sodobne umetnosti. Za slednje bi lahko iskali več razlogov: stigma konservatizma, s katero je krajinarstvo ožigosal modernizem (čeprav se tudi sam nemalokrat naslanja na taisto izročilo), dejstvo, da se s krajinarstvom najraje ukvarjajo ljubiteljski ustvarjalci (v širokem kakovostnem razponu) ter tržna uspešnost tega žanra, ki pa včasih temelji tudi na podreditvi krajinskega slikarstva okusu in razumevanju najširšega kroga občinstva.

Narava je Slovencu nekakšna svetinja. Na lepo, raznoliko in neokrnjeno naravo se sklicuje naš nacionalni ponos. Krajinsko slikarstvo zato vsebuje svojevrstno ideološko konotacijo, saj se je razvijalo soodvisno z zgodovinskim kontekstom 19. in 20. stoletja. Idealizirana krajina je kot odgovor na industrializacijo mest opozarjala na prepad med naravo in civilizacijo, romantika in impresionizem sta poudarila razpoloženjsko vrednost krajinskih upodobitev, neoklasicizem in realizem sta odkrivala simbolno sporočilnost pokrajine. Vso to dediščino preteklih dveh stoletij je še mogoče zaslutiti v današnjem času, čeprav je likovno drugače izražena.

Razstava sodobnih ustvarjalcev tako ponuja svež in raznolik vpogled v aktualno življenje ene od najmogočnejših slikarskih tradicij. Avtorji različnih kulturnih korenin, osebnih poetik in generacij v različnih likovnih medijih, sliki, skulpturi, fotografiji in arhitekturi vidijo pejsaž z različnih perspektiv.

Dubravko Baumgartner v svoja dela vnaša posebno melanholijo panonskih ravnic. Bogate teksture, stkane z vehementnimi potezami, se od daleč zlijejo v harmonične barvne ploskve, od blizu pa razkrivajo mrgolenje neštetih barvnih odtenkov. Dramatično ozračje poudarja ostro začrtan kontrast med svetlim nebom in temno zemljo. Klasično horizontalno kompozicijo razgibajo svetlobne lise na temnem polju. Morda gre za lesketanje vodne gladine, v kateri se zrcali nebo. Morda pa skrivnostna svetloba izhaja iz globin naslikane pokrajine in lahko skoznjo, kot skozi nekakšno belo luknjo, odpotujemo v prostor in čas vse do prazgodovinske pokrajine Panonskega morja.

Kompozicije, grajene v horizontalnih pasovih, v likovnem jeziku pogosto predstavljajo prostor. Irena Gayatri Horvat se opira na kolektivni likovni spomin, ki sega od najstarejših civilizacij do srednjeveške umetnosti in do spontane otroške ustvarjalnosti. Tako avtorica izrazi idejo o povezanosti sedanjosti in zgodovine, neba in zemlje, človeštva in kozmosa. Idejo podpira nizanje likovnih podobnosti: geografsko karto primerja z risarskimi potezami, reliefe pokrajin s teksturami papirja in draperijami blaga, oblike, ki jih ustvarja erozija v naravi, pa z naključnimi oblikami, ki jih ustvarja črnilo, razlito po vlažni površini papirja.

Klementina Golija prav tako na platnu vzpostavlja simbolno razmerje med nebom in zemljo. Kompozicije gradi likovno in ikonografsko premišljeno. Barvne pasove dopolnjujejo stilizirani motivi, ki so izrisani z osebno potezo in nagovarjajo s prvinskim izrazom. Tu so podobe hiš, gričev, dreves, sonca in sončnih žarkov. Gledalčev pogled izziva tudi naslikano (božje?) oko. V precizno čiste barvne ploskve se poleg občutljive risbe s slikarsko vehemenco zajedajo še pastozni nanosi in kolažirani detajli. Razbiranje barvne simbolike razkriva tudi pomenske kontraste: sinjina, ki označuje nebo, privlači s svojo čisto svežino, a hkrati deluje oddaljeno in nedostopno. Bela barva pomeni čistost, svobodo in mir, a tudi praznino in osamljenost. Rdeča pa je barva ljubezni in življenja, a tudi krvi in nevarnosti.

Člani Društva arhitektov KRARH (Matej Mejak, Eva Bajec, Marko Paušer in Aleš Peternel) z avtorskimi postavitvami vstopajo v konkretno pokrajino mesta. Arhitekturna instalacija v urbanem prostoru lahko likovno komunicira s slikovito arhitekturno kuliso starega mestnega jedra in tako ustvarjalno oživlja mestno veduto. Arhitektura se vrašča v pokrajino, arhitekturo pa oživlja človek. Tako je sklenjen krog med naravo in civilizacijo, med organskim in anorganskim. Sodobne instalacije v zgodovinskem prostoru skušajo vzpostaviti tudi harmoničen odnos med estetiko preteklosti in novimi formami. Staro in novo namreč nista na nasprotnih bregovih, temveč sta drug od drugega odvisna. Zato je prav, da se med njima vzpostavlja sožitje.

Asemblaži Istre Lazarić Toner učinkujejo kot nekakšne makete pokrajin. Kvadratni formati, sestavljeni v triptih, popeljejo pogled po domišljijski panorami. Običajne elemente krajine, kakršni so hiše, stolpi, mostovi, reke, travniki, drevesa in gozdovi, avtorica nadomesti z likovnimi elementi: črtami in ploskvami. Gradniki podob so predmeti, vzeti iz vsakdanjega življenja, zobotrebci, ki se po poslikanem in kolažiranem platnu igrivo razporejajo v pokrajinske prizore. Lesena struktura zobotrebcev vsebuje organsko vez z naravo – to so namreč deli nekdaj živih dreves. Združitev predmetov in časopisnih grafizmov ter subtilnih slikarskih posegov in vsebinskih poudarkov ustvarja zanimiv spoj konstruktivističnega in poetičnega pejsaža.

V razstavljenem delu Maria Pallija pokrajino bolj slutimo, kot vidimo. Kot nekakšne sekvence pogledov se v horizontalno kompozicijo sestavlja več manjših platen. Gola, surova platna so le v detajlih prepojena z barvnimi madeži ali presekana z ravnimi potezami. To niso mimetične upodobitve resničnih pokrajin, temveč se v avtonomne duhovne pokrajine spreminjajo platna sama. Pusta in groba površina in odsotnost materialnega realnega sveta na sliki ustvarjata okolje, podobno krajem, ki so jih puščavniki iskali za meditacijo, za stik samih s seboj ter za pogovor z Bogom. Asketske pokrajine, ki jih slika Mario Palli, so zato tudi prostori za soočanje z notranjim.

Majda Skrinar slika morske pokrajine, ki gledalca metaforično popeljejo v neskončno oddaljene svetove. Morska gladina je hkrati metafora za razpoloženje duše. Tu je morje mirno, skoraj statično, le blago vzvalovano trepeta pod zadnjimi žarki zahajajočega sonca, ob oblačnem vremenu ali v meglicah. Zato deluje spokojno, rahlo zasanjano, morda tudi melanholično. Fine teksture in barvne harmonije, pretkane s svetlobnimi odbleski, izražajo poduhovljenost. Čeprav migetava površina, zgrajena iz neštetih nežnih nians, deluje impresionistično, se zdi, da avtorica raje upodablja svoja notranja razpoloženja kakor vtise iz vidnega sveta. Lirične morske panorame dopolnjujejo poetično zveneči naslovi slik.

Paride di Stefano je pusto in golo pokrajino zapolnil z eklektično pripovednostjo. Tri horizontalne pasove kontrastnih barvnih temperatur zasedata v nenavaden spoj povezani figuri konja in ženskega akta. Bralka je udobno in sproščeno zleknjena na pisani orientalski preprogi, prekriti z mehko belo tkanino. Ljubko usločen hrbet se podaljša v vitek vrat, a na mestu, kjer pričakujemo žensko glavo, slikar formo prelije v podobo čokatega osedlanega konja. Ta nadrealistični spoj, kakor tudi kontrast med anatomsko natančno modelirano človeško in živalsko anatomijo ter abstrahirano pokrajino, ustvarjata simbolno pripoved o nenavadni simbiozi človeka in narave, o njuni fizični in intelektualni moči. Na ograjenem ozemlju (Pagus mundi) se tako prepletajo različne kulturne in mentalne pokrajine.

Pokrajina ni ravno razširjena v kiparstvu, a Jože Vrščaj se na izviren način loti tudi tega žanra. Duhovito se poigra z idejo in ilustracijo tipične slovenske pokrajine. Ponižne domačije na hribčku se stiskajo okrog dominantnega cerkvenega zvonika, nad katerim visi grozeče težak oblak. Vasica, ožarjena z rdečim ognjem, prikazuje nočni prizor; zato se tudi dolina, v kateri so hiše in cerkvica, spreminja v lunin krajec. Istrske domačije ob turkiznem morju pa so lahkotne in vedre, čisto mediteransko razpoložene. Iz lesa izrezljane skulpture so kompaktne, a avtor se nikakor ne odreče dvema elementoma, ki ju intenzivno razvija na svoji ustvarjalni poti: barvi in prosojnosti pleksi stekla.

Klaus Zlattinger se poigrava z enim od osnovnih pojmov fotografije – fotografsko (ne)ostrino. Njegove fotografije zato bolj kot na fotografske zapise resničnih pokrajin spominjajo na akvarele, na opazovanja atmosfere, razpoloženja pokrajine. Prelivanja toplih in hladnih barv ponazarjajo pokrajino, v kateri se stikajo topli in hladni zračni tokovi. Zato se na kritičnih mestih, na neostrih, zabrisanih robovih kakor v poletni izparini porajajo prividi, optične prevare, fatamorgane. Zdi se, da Klaus Zlattinger skuša odpirati zlasti vprašanja o odnosih med videzom in resničnostjo in pri tem zanika stereotipne predstave o fotografiji. Namreč da fotografija vselej prikaže stvari, kakršne so, da je mehanska preslikava stvarnosti in da je že sama po sebi dokaz o obstoju stvari.

Monika Ivančič Fajfar

Organizacija festivala: Likovno društvo Kranj.

Avtorji:


Dubravko Baumgartner

Irena Gayatri Horvat

Klementina Golija

Društvo arhitektov KRARH (Matej Mejak, Eva Bajec, Marko Paušer in Aleš Peternel)

Istra Lazarić Toner

Mario Palli

Majda Skrinar

Paride di Stefano

Jože Vrščaj

Klaus Zlattinger