Stanka Golob
Slike iz peska - 20 let
Galerija Rika Debenjaka Kanal, 7. 2. - 4. 3. 2014
Zrno na zrno – slika
Peščene slike Stanke Golob v letošnjem letu praznujejo dvajseti jubilej. Od leta 1994, ko so iz slovenskih peskov različnih debelin začele nastajati prve slike, je Stanka Golob svojo slikarsko pot trdno tlakovala z neštetimi zrni – zrni dela, iskanja, opazovanja, preizkušanja in učenja. Predlani je svoja prizadevanja tudi akademsko okronala s slikarsko diplomo. Pregledna razstava v Galeriji Rika Debenjaka je predstavitev njenega dvajsetletnega slikarskega razvoja, pa tudi dokaz iskrene vedoželjnosti, neomajnega poguma in trdožive vztrajnosti.
Zakaj je slikarstvo Stanke Golob tako posebno? Že na prvi pogled zaradi neobičajne in izvirne slikarske tehnologije. Za slikanje uporablja pesek, ki je med najbolj prvobitnimi naravnimi pigmenti. Široko paleto različnih barvnih odtenkov avtorica najde v rekah, meliščih in kamnolomih po celi Sloveniji, od Soške doline do štajerskega Pohorja.
Priprava slikarskega materiala zahteva mnogo potrpežljivosti, doslednosti in fizičnega truda; opazovanje na terenu in iskanje geoloških raznolikosti, ki določajo posebne barve peska, nabiranje in prenos do doma, večkratno izpiranje prahu in ostankov zemlje, sejanje s siti na šest do devet različnih debelin ter sušenje in razporejanje vzorcev po odtenkih in debelinah v posebne regale. Z enako skrbnostjo in potrpežljivostjo se Stanka Golob loti tudi idejne zasnove slik; izbere motiv, razdela vsebinski koncept, pripravi natančne skice ter izbere ustrezno podlago – kovino, platno, les, karton ali steklo. Tehnika slikanja s peskom je morda videti preprosta, a v resnici zahteva veliko natančnosti in doslednosti. Kasnejši popravki namreč niso mogoči.
Izbrana slikarska tehnika v veliki meri določa likovni izraz. Pesek različnih debelin dvodimenzionalni slikovni površini doda prostorsko oprijemljivost. Najbolj drobceno zrno peska ima namreč svoj volumen in najmanjši kamenček meče senco. S kombinacijo različnih granulacij, barvnih odtenkov in tonalitet avtorica doseže živ, migetav vtis, ki je po svojih optičnih učinkih blizu impresionizmu in divizionizmu. Sugestivno moč barvnega peska zna Stanka Golob izrabiti za motivno raznolike upodobitve, kot so krajine, geometrijska abstrakcija in figuralika, njene peščene iluzije pa dopolnjujejo še eksperimenti s svetlobnimi objekti.
Zaradi naravnih barv in reliefne teksture so upodobljene krajine izjemno prepričljive, saj imajo globino in mehkobo. Z različnimi vrstami peska avtorica mojstrsko pričara perspektivo; občutek globine poveča tako, da v ospredje postavi debelejša zrna peska, z najfinejšim peskom pa – po načelih zračne perspektive – zmehča oblike v daljavi. Upodabljanje pokrajin lahko razumemo tudi kot simbolno gesto, s katero avtorica vrača materialne gradnike svojih slik v izvirno okolje.
Sočasno z organskimi oblikami pokrajin pod rokami Stanke Golob nastajajo tridimenzionalne geometrijske strukture, ki ne skrivajo zgledovanja pri velikem slikarju optičnih iluzij M. C. Escherju (1889–1972), a jih avtorica na izviren način spaja s krajinskimi motivi. Pravilni geometrijski obrisi so razumska protiutež pokrajinskim impresijam. Človek ne more nikoli popolnoma doumeti neskončne veličine narave – zato avtorica izbira geometrijska telesa, ki se igrajo s človekovo zaznavo. Upodobljene optične iluzije prikazujejo nemogoče, paradoksalne objekte, ki se posmehujejo človekovemu dojemanju, se rogajo njegovim možganom ter v gledalcu vzbujajo čudenje.
Kadar se geometrijski liki združijo z abstrahiranim razpoloženjskim ozadjem, dobimo eterične, magične, poduhovljene upodobitve. Lebdeče forme nad izpraznjeno neskončno pokrajino lahko interpretiramo kot upodobljena sozvočja narave, človeškega razuma in duše.
Razpoloženjsko delujejo tudi svetlobni objekti – laterne magike –, v katere so ujete peščene podobe. Le-te z uporabo ogledal, luči in odsevov zaživijo tudi zunaj svojih okvirov. Ples senc na stenah pričara vizijo vil, sojenic in rojenic, ki bdijo nad vodami in gozdovi in s svojimi mogočnimi silami nevidno usmerjajo usode duš.
Zdi se, da prav raziskovanje razmerij med tridimenzionalnim objektom in njegovim dvodimenzionalnim odsevom avtorico pripelje do motiva silhuete oz. sence človeške figure. Upodobitve ljudi se sicer v avtoričinem opusu pojavljajo že prej, denimo kot portretni pokloni podeželskemu delavcu ali pa kot že omenjene poosebitve naravnih sil. Na najnovejših delih se figuralni motivi združijo z geometrijskimi strukturami. Silhuete (odsevi človeških duš) so zaprte v geometrijske okvire. Telesna govorica figur izraža globoke čustvene in eksistencialne stiske. S ciklusom zadnjih slik Stanka Golob razkriva občutljivo razumevanje duha časa ter svoje videnje osamljenosti in nemoči posameznika v družbenem okviru.
Slikarkina naklonjenost do geometrijskih oblik se kaže tudi v upodobitvah arhitekturnih motivov; hrapava peščena tekstura izvrstno poudari snovnost stavb, vedut, obzidij, mostov in stopnišč. Včasih avtorica v kamnite niše umesti reliefne figure, ki zaradi peščene površine delujejo prepričljivo kiparsko. Vztrajno stremljenje k dovršeni perspektivični risbi prostorske iluzije odločilno dopolni.
Sosledje razstavljenih del lepo pokaže, kako se v opusu Stanke Golob izoblikujejo izvirne likovne rešitve, kako se raznoliki motivi razvijajo, se medsebojno izmenjujejo, združujejo, prepletajo in bogatijo. Realistične pokrajine, geometrijsko abstrakcijo in figuraliko zaznamujeta posebna slikarska tehnika in prepoznaven avtorski slog. Hkrati avtorica v svoja dela vnaša tudi veliko osebne izpovednosti in vsebinske pomenljivosti. Njeno slikarstvo je premišljen odziv na krajino, na okolje, na osebne izzive in na aktualne družbene dogodke. Zato ga lahko vselej razumemo tudi kot odsev njenega življenja in osebni izraz odnosa do sveta.
Monika Ivančič Fajfar
Razstavo pripravlja Galerija Rika Debenjaka Kanal.
