Tatjana Pregl Kobe: Sedem pogledov

Tatjana Pregl Kobe: Sedem pogledov

Galerija Rika Debenjaka Kanal, 11. 11. - 6. 12. 2016

Poetika prostorov

Tatjana Pregl Kobe je dolgoletna spremljevalka in strokovna sodelavka Galerije Rika Debenjaka. Umetnostna zgodovinarka, likovna kritičarka, pesnica in esejistka zna likovno umetnost gledalcem približati z besedo. A tokrat stoji na drugem bregu likovne umetnosti – predstavlja se s sliko kot fotografinja. Na svoji razgibani življenjski poti namreč s fotoaparatom vseskozi beleži vizualne zapise in vtise. Kot pravi, se pri svojih fotografskih zapisih večinoma posveča raziskovanju kompleksnih odnosov med izpovedno tematiko in njegovo simbolično vizualno podobo in, izhajajoč iz njene predmetnosti, generiranju novih pomenov fotografije. Iz bogatega fotografskega arhiva je izbrala sedem različnih ciklov, ki se z galerijsko postavitvijo povezujejo v osebno izpovedno pripoved.

»V času, ko digitalna kamera z vse bolj izpopolnjenimi fotografskimi objektivi večinoma omogoča tehnično vrhunsko izostrene posnetke, je za umetniško fotografijo vse bolj pomembno iskanje drugačnega pogleda skozi fotografski objektiv. Na izhodišče za vsebino fotografskih serij vpliva mnoštvo mimobežnih informacij, ki povsod agresivno preži na posameznika: sama želim gledalčev pogled zaustaviti z izčiščenim poenostavljanjem, vabim ga, da se poglobi v moje vizualno sporočilo, ki s svojim poetičnim spektrom nagovarja prav vsakega posameznika,« razmišlja Tatjana Pregl Kobe.

Ob vstopu v galerijo se gledalec sooči s fotografijami iz cikla Portreti in podobe. To niso klasični fotografski posnetki obrazov, temveč portreti srečanj ljudi s podobami prostorov, ki imajo na fotografijah enakovredno vlogo. Avtorico vznemiri umetnina, ki jo lahko posname v dvogovoru s portretirancem. Pri srečanju dveh pogledov na teh fotografijah ne gre za slikovita naključja, ki naj bi se zgodila v najmanj pričakovanem trenutku, temveč za dvogovor portretiranca z umetniškim ozadjem v avtoričini predstavi. Ko pred seboj zagleda določen prostor, ki takšni predstavi ustreza, ter je blizu oseba, ki se je pripravljena fotografirati, se odloči za naključno režijo. Večinoma je postavitev za razstavo izbranih fotografij tega cikla podrejena likovnemu vtisu. Gre za dvogovore podob in prostorov, kjer jo, tako kot v poeziji, zanima simbolna pripoved.

Motiv minljivosti se izčisti v ciklusu Odhajanja. Osebno izpovedna vsebina – avtorica se je v času njenega nastajanja soočala s slovesom od očeta – na prvi pogled prikazuje vsakdanje, mimobežne ulične prizore. Oko fotoaparata je obrnjeno v tla, iščoč likovne poudarke v teksturah in ornamentih tlakov, v vzorcih, izrisanih z linijami pločnikov in cest, v zarisih senc in talnih oznak. A bolj kot to, kar na fotografijah je, pritegne to, česar ni (več). Odhajajoči koraki so odrezani od svojih teles. Praznina je metafora za smrt, za dokončno slovo. Bolečina in trpkost slovesa se kaže v monokromatski sivini pločnikov in cest. Hkrati pa je v manjkajočih delih slutiti tudi nedoumljivo skrivnost.

Sledijo upodobitve morja in neba iz obsežnega avtoričinega opusa, posvečenega tej tematiki. Portreti morij in oceanov s skoraj vseh kontinentov, ki jih je v svojem življenju uspela shraniti na fotografijah, so naslikani v različnih razpoloženjih: so prozorni in temni, rahlo vzvalovani in močno razburkani, s prostrano gladino ali z vabljivo črto obzorja v daljavi. Morje je brezkončni prostor, je izvir življenjske energije, je prispodoba za življenje. Nad morjem se pne neskončno nebo, na njem oblaki, nad njim vesolje. Oblaki upodabljajo pesniški, umetniški navdih, pogled v nebo spominja tudi na brezskrbno poležavanje na trati, na otroške domišljijske igre ugibanja oblik. Hkrati pa neskončnost neba vzbuja občutke človekove ponižnosti, majhnosti in ranljivosti, poudarja razkorak med minljivostjo tu spodaj in večnostjo tam zunaj. V seriji fotografij Slika v sliki (poimenovana po sedmi zbirki nonetov) avtorica na posamezne fotografije vpenja manjše fotografije, detajle oziroma izpisane verze. »V tem se ne zrcali le eksperimentiranje z različnimi mediji, temveč tudi razmislek o ontologiji podobe in o tem, kaj vse lahko gradi vizualno obliko pripovedi. Tako na vizualno nekonvencionalen način, podobno kot v poeziji, pripovedujem intimne zgodbe s simbolnim sporočilom,« razloži avtorica.

V naravi in naši urbani okolici je ogromno različnih zanimivih vzorcev in linij, na katere v vsakdanjem življenju navadno niti nismo pozorni. Na njihovo posebno izpovednost se avtorica osredini v seriji Znamenja in sledi, poimenovani po šesti zbirki nonetov. V tej seriji fotografij prevladujejo abstraktni, le mestoma na geometrijski red spominjajoči elementi. Avtorica uporabi fotoaparat kot pripomoček, ki zaustavi določen trenutek, kot svoj rokopis, ki se izogiba vsakršnim zakonom in kalupom. V grobi strukturi tal (tradicija informela) išče lirično abstraktna sporočila, ki se je dotikajo s svojo vizualno lepoto. Sporočila tako posredujejo teksture in materiale, barve, prelite čez materijo, in včasih tudi kaligrafske znake (črke in številke). Z nenavadnimi kompozicijskimi izrezi se banalni detajli ulice spreminjajo v lirične abstraktne podobe, v skrivnostne zapise. Ti z likovno govorico – s kontrasti, z razmerji med oblikami in barvami, še posebej med črno in belo – pripovedujejo tudi o notranjih napetostih v posamezniku, ki s pogledom, uprtim v tla, hodi skozi sivi vsakdan.

V najmanjšem prostoru galerije, v tako imenovani apsidi, je postavljen intimen kotiček za branje in kontemplacijo. Izbrane fotografije iz serije Miniature so del prostorske instalacije, ki povzema poklicno, ustvarjalno in osebno pot Tatjane Pregl Kobe. V prostoru diskretno razstavljeni naslikani (Milojka Nanut) in kiparski (Drago Tršar) portret dajeta svojevrsten pogled na avtoričin značaj, hkrati pa kažeta na njeno vez z ustvarjalno produkcijo in likovno tradicijo, ki jo kot umetnostna zgodovinarka preučuje ter kot ustvarjalka iz nje črpa. Vez z njeno strokovno in literarno ustvarjalnostjo so tudi razstavljene knjige »Likovne impresije I., II. in III.« ter nekatere knjige poezije za otroke in odrasle.

Kontrast poetični senzibilnosti predstavljajo fotografije surovih in hladnih prostorov opuščenega velenjskega rudnika iz serije fotografij Odsotnost. V njem avtorico posebej zanimajo »prazni prostori«, ki jih zapolnjuje z vsebinskimi ozadji. Hladnost in praznino poudari z likovnim minimalizmom, hkrati pa prav z izčiščeno estetiko v kompozicijo vnese red in empatijo. Nemočno viseča veriga je znamenje pasivnosti, a tudi osvobojenosti. Električna stikala kličejo k akciji, k prižigu luči, k oživitvi prostorov. Razpoke, odluščena barva in odpadli omet so slikoviti detajli, ki hkrati pomenljivo govorijo o propadu, razkroju in smrti. Identifikacijske številke brez ljudi, pozabljene obleke ter prazne klopi so elementi kričeče praznine in tišine. Na fotografijah lahko jasno začutimo tudi socialne poudarke – pripoved o težaškem rudarskem delu, o življenju v temi, globoko pod zemljo, o nenehni smrtni nevarnosti in o težkem socialnem položaju rudarjev.

Zgodbe so povsod, le videti jih je treba, meni Tatjana Pregl Kobe. V njeni poeziji (predvsem v pesniških zbirkah »Arabeska« in »Violina«) so verzi, ki slikajo podobe notranjščin in zunanjih prizorov, izpisani s fotografsko natančnostjo. Tako so pravo nasprotje poetični fotografski izpovedi, ki jo avtorica gradi s povečavami detajlov ali z iskanjem liričnih prispodob. Serija Nemirna svetloba deluje izrazito slikarsko. Neostri posnetki mestnih luči, ki plešejo pred očmi gledalca, zvenijo kot urbani nokturno, prežet z igrivostjo in praznično obljubo. Avtorica s svetlobo prepredene podobe tudi poetično opiše: »Navzoča je igra svetlobe, njena magija. Razostrenje, dinamika hipnosti. Preblisk. Okus oblike. Lepota detajla.«

Tatjana Pregl Kobe se, kot pravi, v svojem dosedanjem fotografskem opusu poleg zanimanja za vizualno estetiko ukvarja predvsem z raziskovanjem tako imenovane zgodovine spomina, ki je prežeta z osebnimi zgodbami in svojevrstnim socialnim (v eksistencialnem smislu) pogledom na svet. Tematski fokus njenega fotografskega dela, ki je globoko povezan z njeno poezijo, je v iskanju in odkrivanju novih prostorov, tako fizičnih kot psihičnih. Čeprav avtorica fotografije nikoli ni uporabljala kot svoje primarno izrazno sredstvo, je le-ta v kontekstu njenega dela vselej igrala pomembno vlogo. Povezava spomina in preteklosti, še posebej navzoča v serijah Odhajanja in Odsotnost, kaže njen ponotranjen pogled, pri katerem pripoved s fotografskim medijem postavi v širši družbeni kontekst današnjega časa.

Ob njeni sedemdesetletnici se v sedmih galerijskih prostorih zvrsti sedem fotografskih serij –sedem pogledov. Sedem je pravljično število. Je število, ki predstavlja teden, lunino meno, zato pooseblja čas in žensko intuicijo. V njem se torej skriva tudi simbolika, s katero se Tatjana Pregl Kobe zlahka poistoveti.

Monika Ivančič Fajfar

Razstavo pripravlja Galerija Rika Debenjaka Kanal.

Tatjana Pregl Kobe

Rojena 31. julija 1946 v Mariboru, diplomirana umetnostna zgodovinarka, likovna kritičarka, pisateljica, pesnica in esejistka. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študirala na Oddelku za primerjalno književnost in Oddelku za zgodovino umetnosti, kjer je leta 1978 končala študij pri profesorju dr. Nacetu Šumiju. S fotografijo se ukvarja že dolgo, fotografije občasno objavlja v različnih tiskanih medijih. Od leta 2011 je članica Fotokluba Ljubljana. Prvič se je na samostojni razstavi v ljubljanski Galeriji Loterija predstavila leta 2010 s serijo fotografij »Odhajanje« (predstavitev Darko Slavec), nato leta 2011 v Razstavišču Barbara (Muzej premogovništva Slovenije) s serijo fotografij »Odsotnost: zgodba o rudarjih« (predstavitev Barbara Sterle Vurnik) ter isto leto tudi v Galeriji Krško s serijo fotografij »Odhajanje 2« (predstavitev Alenka Černelič Krošelj). Po izboru Barbare Sterle Vurnik je leta 2010 sodelovala tudi na skupinski razstavi likovnih kritikov Slovenije v Galeriji Velenje – »Portret v slovenski likovni umetnosti«. Njene portretne fotografije kiparjev so bile leta 2010 objavljene v knjigi »Berljivo / Readable: Kiparji in knjiga / Sculptors and the Book«. Leta 2012 je imela samostojno razstavo novih fotografij serije »Odhajanja 2« v Galeriji Šolt, Ljubljana, in isto leto v Galeriji Medija v Zagorju serijo fotografij »Odsotnost«. Na mesečnem izzivu Fotokluba Ljubljana »Manj je več« maja 2016 je prejela prvo nagrado. Do danes je izšlo 76 njenih knjig, z vseh področij njenega ustvarjanja pa ima tudi več kot šeststo zadetkov v Cobbisu. Za poezijo je prejela več pomembnih mednarodnih nagrad. Je članica Društva slovenskih likovnih kritikov, Društva slovenskih pisateljev, PEN in ožjega kroga Mire, ženskega odbora slovenskega centra PEN. Živi in ustvarja v Ljubljani.