Žiga Koritnik
Likovni kritiki izbirajo, Cankarjev dom, 5. 9. 2017 - 2. 10. 2017 / Odprtje razstave: 5. 9. 2017 ob 13h v Prvem preddverju Cankarjevega doma
Izza jazza
Vizualna podoba jazza se je vseskozi razvijala vzporedno z glasbo. Naslovnice plošč, plakati za koncerte ter ilustracije v revijah in časopisnih so podobo te glasbene zvrsti zasidrale v množični kulturi. Jazz je pomembno odmeval tudi v sodobnem slikarstvu – če omenimo le nekatera imena, kot so Piet Mondrian, Henri Matisse, Otto Dix, Jackson Pollock in Andy Warhol – in seveda v fotografiji. Ameriški fotografi Herman Leonard, Bob Willoughby, Milt Hinton, Bill Claxton in drugi so od blizu spremljali jazzovsko sceno, dokumentirali dogajanje na odrih in ob njih ter portretirali jazzovske glasbenike. Tako se je rodil poseben fotografski žanr, jazzovska fotografija, ki poleg fotografske veščine od fotografa zahteva tudi posebno naklonjenost in ljubezen do glasbe.
Žiga Koritnik je glasbo kot najstnik začel spoznavati z rockom, za tem pa ga je pritegnil tudi jazz. Strast do glasbe je združil s strastjo do fotografiranja, obiskovanje koncertov z beleženjem dogajanja na odrih. Vendar ga dokumentiranje glasbenih nastopov ni moglo povsem zadovoljiti; želel si je bližine, stika in komunikacije z glasbeniki, ki so, po večini, osebe z močnimi, zanimivimi, posebnimi značaji. Njegova iskrena želja je obrodila sadove in kmalu je reportersko delo lahko nadgradil s fotografskimi portreti glasbenikov.
Ko se zapisi glasbenih zgodb z odra preselijo v zakulisje, postanejo drugačni. Prizorišče energične akcije, šova in zunanjega videza zamenja prostor umirjene refleksije, sprostitve in osebnega stika. Koritnikove fotografije niso običajni studijski portreti. So intimne fotografije, ki izražajo prisrčne, naklonjene odnose, trenutke povezanosti in bližine, pristen stik portretiranca in fotografa, iskreno komunikacijo … V objektiv je ujet neponovljiv drobec časa in človeških vezi.
Portreti glasbenikov so tu postavljeni v okenski okvir, ki razdeli kompozicijo na enakomerno mrežo kvadratnih polj in predstavlja (dobesedno) okno v svet glasbe. Na fotografijah so glasbeniki, ki jih je Koritnik srečal na Jazz festivalu Cerkno: Ned Rothenberg, Eugene Chadbourne, Carlo Actis Dato, Joe McPhee, Pat Thomas, Ken Vandermark, Bobby Previte, Zlatko Kaučič, Paal Nilsen Love, Harry Tavitian, Boštjan Gombač, Nate McBride, Akosh S., Curtis Fowlkes, Dave Rempis in Bojan Z. Različno kadrirani portreti obrazno in značajsko različnih ustvarjalcev, kažejo na različne glasbene zvrsti in umetniške izraze – predstavljajo različne obraze jazza. Nekateri portreti so celopostavni, drugje je izrez doprsni, ponekod pa celoten format zapolnjuje obraz. Pogled portretiranca je vselej usmerjen v fotografov objektiv in tako neposredno nagovarja tudi gledalca. Statično portretno formo fotograf včasih razrahlja s pozami, prostorskimi postavitvami in s poudarjenimi oblikami glasbenih instrumentov, ki se tako iz atributov spreminjajo v likovne elemente.
Osredotočene obrazne izraze včasih dopolnjuje drža rok in prstov, ki v kompozicijo vnaša dinamiko. Igro kretenj, ki vzpostavlja odnos med obrazom in rokami, lahko razumemo tudi kot metaforično upodobljen dialog uma in telesa. Sporočilnost telesne govorice fotograf nadgradi s svetlobnimi poudarki. Podobno kot številni jazzovski fotografi, tudi Žiga Koritnik prisega na črno-belo tehniko, ki poudari formo in globino izraza ter hkrati omogoča tonsko modeliranje in poigravanje s kontrasti. Morda črno-bela estetika najbolj pristaja jazzu zato, ker lestvica sivih tonov med črno in belo na fotografskem papirju ustreza tonskim lestvicam v glasbi. Ali pa zato, ker spominja na črno bele notne zapise, črno bele klaviature, klasična črno bela oblačila pionirjev jazzovske glasbe, na temačnost mehko zadimljenih jazzovskih klubov ...
Čeprav so razstavljeni portreti osebni in intimni, so po formi reprezentativni. Osrednjo kompozicijo portretov v oknu zato spremlja izbor fotografij, ki ilustrirajo dinamičen vsakdan življenja glasbenikov oziroma prikazujejo druge z glasbo povezane motive. Ta izbor razkriva poseben odnos fotografa do glasbe in glasbenikov – čustven, sproščen, marsikdaj tudi malce hudomušen, vendar iskreno naklonjen in predan.
Med likovno umetnostjo in jazzom je tesna vez. Tudi razstava del Žige Koritnika v okviru cikla predstavitev Likovni kritiki izbirajo v prvem preddverju Cankarjevega doma sovpada s 4. Evropsko jazz konferenco. Tako razstavni program dopolnjuje utrip glasbenega dogajanja v hiši in nagovarja udeležence konference in mimoidoče obiskovalce. Njihove poglede skuša ujeti in zadržati na podoben način, kot je poglede glasbenikov v svoj objektiv ujel fotograf.
Razstavo pripravlja Slovensko društvo likovnih kritikov v sodelovanju s Cankarjevim domom.
