Ana Sluga: Monika in Iztok
Portret izmišljene preteklosti
Ana Sluga v portretni seriji upodablja otroške portrete svojih staršev, sorodnikov in prijateljev, oseb, ki so ji blizu, a so upodobljene v času, ko jih še ni poznala. Za to potrebuje fotografije, ki jih najde v starih družinskih albumih. Te fotografije nato digitalizira in jih s pomočjo računalniškega programa spremeni v moduliran raster – vzorci iz pik posnemajo grafično tehniko sitotiska. Na ta način dobi slikarsko predlogo. Fotografija je torej neke vrste skica, posredni medij, ki ga avtorica interpretira kot medij spomina in dokument časa.
Ana Sluga se naveže na tradicijo slikanega in fotografskega portreta, oba medija pa združuje na poseben način. Njene slike delujejo kot fotografije, hkrati pa so izrazito grafične. Serija ima konceptualno zasnovo in v povezavi z njo avtorica odpira več vprašanj – o tehnološki, vsebinski, vizualni in filozofski naravi izbranih medijev.
Kot umetnostni zgodovinarki se mi je zdelo mikavno vključiti tradicijo meščanskega portreta tudi v svoj življenjski in bivanjski prostor. In koncept slikanih portretov Ane Sluga me je takoj pritegnil – vidim ga kot sodobno in vsebinsko bogatejšo izvedbo klasičnega motiva. Tako sta ob posebni priložnosti v sodelovanju z avtorico nastala dva portreta: Monika in Iztok. Gre za upodobitvi moža in žene, ki pa sta naslikana v otroški podobi, v času, ko se nista poznala.
Časovna distanca razširi dimenzijo motiva, preseže veristično posnemanje pa tudi neke vrste narcistični moment, ki, se zdi, vselej spremlja naročilo lastne podobe. Slika tako beleži trenutek iz preteklosti, čeprav ta trenutek v resnici ni nikoli obstajal. Otroški par je postavljen v namišljen skupni kontekst. Portreta, ki sta bila narejena ob 5. obletnici poroke, tako kažeta na intimno povezanost, ki lahko obstaja tudi zunaj časovnega in prostorskega okvira.
Čeprav sta portreta nastala po naročilu, sta blizu izvornemu avtorskemu konceptu slikarske serije Ane Sluga. Avtorica časovno potovanje v preteklost poudarja tudi s slikarskim slogom, ki učinkuje retro, op-artistično. Obrazi se pred gledalcem izrišejo šele iz večje razdalje, od blizu pa ga z močnim vzorcem potegnejo v migotav vrtinec. To vrtoglavo gibanje je čas, izražen na likovni način – tako se slikarsko udejani vsebinska zasnova portretov.
Monika Ivančič Fajfar