Janko Orač: Tok neskončne reke
Cerkev Device Marije Bovec, 22. 6. - 15. 8. 2019
Razstava bo na ogled ob sredah in nedeljah med 18. in 20. uro, po obredih v cerkvi DM (glej oznanila), ob koncertih in drugih dogodkih ter po dogovoru na telefon 031 643 147.
Otvoritev razstave bo v soboto, 22. junija 2019 ob 20. uri.
Neskončna reka misli in duha
Že okroglih deset let z Društvom ARS Bovec v poznogotski cerkvi Device Marije v Bovcu pripravljamo poseben ciklus razstav. Pod nazivom Ars loci. Umetnost v prostoru svetega predstavljamo dela sodobnih slovenskih umetnikov, ki na avtorske načine interpretirajo duhovne, religiozne, mistične ali verske vsebine. A tako, kot ne moremo dvakrat stopiti v isto reko, se tudi razstave posameznih ustvarjalcev razlikujejo po vsebinah in slogih. Vendar vsaka na svoj način pripoveduje o duhovni povezanosti v enovitem oceanu umetnosti.
Janko Orač, slikar in grafik, je bil rojen v Zibiki, živi pa v Novem mestu. Oba kraja sta ga zaznamovala, izoblikovala in obogatila. Okolje otroštva in mladosti je nanj vplivalo z mehkobo pokrajine in kontrasti spreminjajoče se narave, pa tudi s prvinsko estetiko likovnega izraza, izhajajočo iz tradicije podeželskega stavbarstva, ornamenta in motivike. Prav tako pa Oračevo razmišljanje, občutenje in ustvarjalno delovanje navdihuje večstoletna zgodovinska in kulturna dediščina Novega mesta.
Janko Orač ustvarja s poglobljenim razmislekom, a tudi z veseljem do eksperimentiranja, kar se pokaže v svežini njegovega avtorskega načina. Za predstavitev v cerkvi Device Marije je pripravil izbor starejših in novejših del, ki jih v ambientu razporeja v novo likovno in pripovedno celoto. Umetnik v duhu celostne umetnine išče dialog s prostorom, ki pa ga ne dojema le kot arhitekturni okvir, temveč predvsem kot duhovno vodilo. Izbrana dela iz ciklusov Tinska gotika, Neskončna reka skozi mesto, Harmonija svetlobe in Križev pot tako predstavijo raznolike motive – krajino, figuro in evangelijske pripovedi, – in skupaj s prostorom ustvarjajo svojevrsten prostorski poliptih, oltar, ki vabi k poslušanju nemega sporočila, poduhovljenemu užitku, doživetju svetega ...
Delo iz ciklusa Tinska gotika povzema formalne elemente gotske arhitekture, ki so dominantni tudi v razstavnem ambientu, in hkrati simetrično nadomešča »manjkajočo« okensko odprtino arhitekture. Petnajst postaj Kristusovega pasijona (Križev pot), postavljenih v središče južne osi cerkvene ladje, v razstavni prostor začasno umesti značilno sakralno opremo, vendar pa je poudarek na vizualnem, ne pripovednem opisu prizorov: stilizirane človeške figure, barve, svetlobe, kontrasti in dramatični prepleti geometrijskih likov o pasijonu spregovorijo v likovnem jeziku.
Motiv križanja se ponovi v velikem barvnem triptihu, kjer osrednji pasijonski prizor slikar prikaže z nizanjem različnih barvnih temperatur. Prav tako motov križa oblikujejo tri platna različnih formatov z naslovom Izvir spoznanja. V tem primeru je slikar dvodimenzionalnost barvne površine presegel s prefinjenim niansiranjem bele in modre. Triptih je pomensko večplasten; forma križa je geometrijska in enostavna, a kljub temu izrazito ekspresivna. S postavitvijo križa visoko nad gledalčevo očišče je avtor ustvaril tudi dominanten likovni, simbolni in prostorski poudarek.
Načelo, da mora slika vselej imeti jasno in trdno strukturo, Janko Orač poudari z mrežo vertikal in horizontal. Vendar se trdna zgradba, ki jo slutimo v ozadju vsake kompozicije, izmika geometrijskim izhodiščem – rahlja se v dinamične strukture, ki podpirajo umetnikovo ekspresivno potezo. Premišljeno grajene abstraktne kompozicije lahko spominjajo na mozaike, sestavljanke ali vitraje. Ravnotežje med urejeno strukturo na eni, in dinamiko na drugi strani, omogočajo usklajene barve, topli in hladni kontrasti ter domišljena iluzija prostora. Poigravanje s sestavljanjem pogledov pride posebej do izraza pri kompozicijah, ki so »zložene« iz različnih, na videz neskladnih posameznih slik –a končne podobe tako nastalih poliptihov delujejo nepričakovano uravnotežene. Tudi organski in geometrijski elementi so na Oračevih slikah vseskozi v harmoničnem sozvočju. Tako avtor vzpostavlja enakopraven dialog med materialnimi oz. trdnimi elementi, ki pripadajo realnosti zemeljskega sveta, ter fluidnimi oziroma mehkimi prvinami, ki pripadajo svetu občutkov, misli in idej.
Tok reke je prispodoba za tok misli. V prepletu racionalnega in nezavednega mišljenja se prizori pojavljajo nenadzorovano in naključno, ne sledijo si v logičnem zaporedju, temveč podobe preskakujejo, se spajajo, se prekrivajo in razkrivajo, si nasprotujejo in se dopolnjujejo. Resničnost se izmenjuje z domišljijo, simbolna sporočilnost z vsakdanjo pripovednostjo. Likovno se miselni tok izraža v razdrobljenosti slikovne površine: platna se spreminjajo v migotav spoj plasti barve, številnih drobnih ploskev in potez, kolažiranih elementov, tekstur, točk in linij. Včasih Oračeve slike spominjajo na velike zemljevide, kjer se na eni slikovni ploskvi izmenjujejo različni prostorski plani: sočasno lahko opazujemo površje zemlje z zaplatami polj, mest in jezer ter linijami rek in dolin, nebo, oblake in zvezde, pa tudi bližnje pogledi na drevesa, rastline in človeške figure.
Nomen est omen, pravi latinski pregovor – ime je znamenje, ima pomen. Tako ne preseneča, da Orač pogosto v svoje krajine kot pomemben motiv vključuje tudi podobo njive in jo, dopolnjeno s točkovnimi znamenji, ki jih lahko interpretiramo kot semena, nadgrajuje v abstrahirano upodobitev motiva sejalca. Le-ta ima v umetnostni tradiciji, posebej slovenski, bogato zgodovino. Prispodoba o sejalcu iz Jezusove svetopisemske prilike govori o božji besedi, o pomenu nauka in vere ter o zaupanju v nesmrtno življenje. Morda ga lahko povežemo s starejšimi verovanji v plodnost, moč in dobroto Matere narave.
Umetnik z razstavo svojo »besedo« podaja gledalcu, sakralni prostor, v katerega je razstava umeščena, pa ponuja veličasten in hkrati umirjen ambient za kontemplativen »pogovor« z likovnimi deli. Zato lahko obiskovalec pričujoče razstave na poseben način podoživlja umetnikovo sporočilo. Morda celo začuti, kako semena resnice in lepote vzklijejo v njegovi duši, kako reka neskončne ljubezni teče skozi njegovo srce.
Monika Ivančič Fajfar
Razstavo pripravlja Društvo Ars Bovec v sodelovanju s kuratorko Moniko Ivančič Fajfar. Strokovna in tehnična pomoč pri izvedbi razstave: Daša Čopi in Zoran Kašca.
Tisk zloženke omogoča Občina Bovec.
Pri izvedbi sodelujejo in pomagajo: avtor, prostovoljci in podporniki društva Ars Bovec, Apartma Jager Bovec.
