Jošt Snoj: V temi je luč
Galerija Spomeniško-varstvenega centra, Ljubljana, 10. 9. - 30. 9. 2018
Nasprotje med svetlobo in temo je staro, arhetipsko nasprotje. Biblijsko stvarjenje svetlobe in ločitev svetlobe od teme prvi dan ustvarjanja Zemlje je Božji poseg, ki je opredelil »dobro«.[1] Bog pa je ustvaril tudi Luciferja, »prinašalca luči« in hkrati padlega angela, kar lahko interpretiramo kot dejstvo, da je v vsakem dobrem tudi klica zla, v vsakem zlu pa seme dobrega. Dualizem med svetlobo in temo tako predstavlja razmerje med zlim in dobrim, pa tudi med materialnim in duhovnim, neznanjem in vedenjem, pogubljenjem in odrešenjem … Obstoj enega brez drugega ni mogoč, življenje se odvija v nenehnem iskanju ravnotežja, v napetem kontrastu med obojim.
Leonardo da Vinci je zapisal, da bi slikar moral na začetku vsako platno premazati s črnim premazom, kajti vse stvari v naravi so temne, razen tiste, ki jih izpostavi svetloba. Njegovo raziskovanje svetlobe in teme v slikarstvu je pustilo močan pečat ter vplivalo na mnoga umetnostnozgodovinska obdobja, slikarske opuse in mojstrovine naslednjih generacij.
Tematika, ki jo na razstavi razvija Jošt Snoj, je izrazito osebno izpovedna, hkrati pa črpa iz umetnostnozgodovinskih tradicij renesanse, baroka, romantike, impresionizma in modernizma. Iskanje svetlobe, luči v temi, je slikarski izziv, ki je tesno povezan s sočasnim razreševanem življenjskih preizkušenj, travm, iskanj in osebnih soočenj umetnika. Zdi se, da slikarsko platno Joštu Snoju nadomešča terapevtski kavč za soočenje s samim seboj, da so barve kanali za sproščanje psihološke napetosti, da so čopiči orožje duševnih bojev ...
Kontrast med svetlobo in temo, chiaroscuro, gradi likovno kompozicijo in obenem ustvarja glavne vsebinske poudarke. Svetloba je bodisi realistična, denimo žarenje ognja ali sončnih žarkov, bodisi duhovna oziroma notranja svetloba, ki mistično izvira iz notranjosti predmetov, obrazov in teles. Ekspresijo svetlo-temnih kontrastov dopolnjujejo goste, pastozne barve, ki jih Snoj na platno nanaša z intenzivnimi, skoraj agresivno grobimi potezami. Z močnim, energičnim pritiskom modelira, ponekod celo perforira platno. Slikanje, ki zahteva veliko fizične moči in energije, poraja izčrpanost, ki se pridruži trpkemu ekspresivnemu sporočilu podob. Vrenje osebnih izpovedi se na platna preliva v obliki različnih motivov: krajin, portretov, vedut, simbolnih upodobitev, zgodovinskih motivov in religioznih tem.
Ciklus Huda jama je denimo odziv na zgodovinske in aktualne dogodke, ki pa jih Jošt Snoj ne interpretira na družbeno kritičen, temveč na osebno intimen način. Njegov pogled izraža iskanje Pravice, ki ni univerzalna in vseobsegajoča kategorija, ampak se vsakemu izmed nas razkriva na edinstven način. Bolj lirično je zasnovna serija pasijonskih upodobitev, v kateri gre za soočanje osebnih preizkušenj, pa tudi za soočenje z očetom Jožetom Snojem in njegovimi osebno-literarnimi interpretacijami pasijonskih motivov. Topli oranžno rumeni toni na kontrastno hladne vijolične površine vnašajo toplino in luč. Rdeča barva je barva krvi, nasilja in bolečine, a tudi ljubezni. Bela je popolnost, ki se skriva v svetlobi. Človeško obličje je na slikah pogosto zabrisano, izginjajoča podoba poudarja nedoumljivo skrivnost nesnovnega.
Na razstavi so ob bok »temnim slikam« postavljene »svetle slike«, ki nakazujejo novo poglavje v življenju in ustvarjanju Jošta Snoja. Barvna lestvica je svetlejša, prevladujejo sveži pastelni odtenki, nanosi barve pa so mehkejši in lažji. Poteze čopiča delujejo lahkotno in osvobojeno, pa tudi formati so manjši. Čeprav tudi v teh delih avtor razvija intelektualne in duhovne vsebine, se zdi, da pri slikanju prisluhne tudi svojemu telesu, ki zavrača bolečino, ki zahteva pozornost, nežnost in razumevanje. Ustvarjanje tako postane iskanje harmoničnega ravnotežja med gibi telesa in izraznostjo duha.
Luč v temi je univerzalna prispodoba – lahko religiozna, lahko profana. Zato se duhovni in materialni svet na slikah Jošta Snoja soočata in zlivata v pokrajinah, portretih in religioznih upodobitvah. Osrednja ikona svetlobe pa je zagotovo podoba Kristusa. Svetlobo v tem duhu slikarsko interpretira tudi Jošt Snoj – vidi jo kot znamenje Boga, utelešeno dobroto, vznik optimizma, porojeno upanje in sijaj vere.
Monika Ivančič Fajfar
[1]Bog je rekel: »Bodi svetloba!« In nastala je svetloba. In Bog je videl, da je svetloba dobra. In Bog je ločil svetlobo od teme. (1Mz 1,3–5)
Razstavo pripravlja KUD KDO.
