Vid Cerjak: Karikature
Preddverje državnega sveta, Šubičeva 4, Ljubljana, od 17. 10. do 2. 11. med 9. in 15. uro.
Humorne reportaže s političnega parketa
Umetnostni zgodovinarji karikaturo (it. la caricatura iz caricare, naložiti, preobložiti, pretiravati) definiramo kot namerno smešno upodobitev osebe, situacije ali dogodka, ki s pačenjem ali pretiravanjem raznovrstnih razmerij smeši ali sramoti. Področje karikature je malone neomejeno: od zabavnega kazanja vsakdanjega, npr. zakonskega in erotičnega življenja do kritične satire ali groteske s politično ali socialno vsebino in naposled do vsakodnevnih, umetnostno nepomembnih podob. [1]
Mladi risar Vid Cerjak je predstavnik najmlajše generacije slovenskih ilustratorjev in karikaturistov, ki pa se je že dobro uveljavil v sodobnem medijskem prostoru. Njegove karikature že od novembra 2016 tedensko izhajajo v reviji Reporter. V tem času je avtor, sicer študent na Akademiji umetnosti na Univerzi v Novi Gorici, dosegel viden napredek – tako v likovnem izrazu, kot v obvladovanju ustvarjalnih tehnik. Kombinacija prostoročne risbe in računalniškega koloriranja namreč odpira novo smer, ki se sicer naslanja na dolgo tradicijo karikaturne risbe, a jo inventivno spaja z novimi tehnologijami.
Vid Cerjak se zaveda bogate dediščine slovenskih karikaturistov – pri srcu mu je zlasti Miki Muster –, hkrati pa ga nagovarjajo globalni vizualni zgledi. Posebej ga navdihujejo ameriški avtorji, kot so karikaturist, ilustrator in spletni učitelj Jason Seiler (zakupljen ima tudi njegov študijski program), Howard McWilliam, ilustrator znamenitih naslovnic revije The Week, karikaturist Court Jones ali Pulitzerjev nagrajenec Steve Breen. Pulitzerjevo nagrado v kategoriji t. i. uredniškega stripa (editorial cartoon) podeljujejo že od leta 1922, kar pove, da ima ta žanr čez lužo že zavidljivo zgodovino – posledično pa izredno močno in vplivno mesto v novinarski stroki in v zavesti časopisnega občinstva.
Karikatura je, poleg naslovnice, prva stvar, ki jo časopisni bralec pogleda. Je komentar aktualnih dogodkov in pogosto tudi napovednik osrednje vsebine. Učinkovati mora na prvo žogo, zato karikaturist vselej poseže po hitro prepoznavnih simbolih in stereotipnih predstavah. Tudi portretna karikatura mora vsebovati predvsem ključne elemente za enostavno identifikacijo upodobljene osebe. Poudarjena je glava z najbolj značilnimi obraznimi potezami (nos, brada, pričeska, brki, obrvi …), telo pa je manj pomembno, zato je pomanjšano. Tako protagoniste političnega in javnega življenja hitro prepoznamo po karikirano poudarjenih portretnih potezah ter situacijah, v katere so umeščeni. V vlogi atributa lahko nastopa tudi oblačilo, denimo narodna noša, partizanska čepica, rimska toga, seksi krilo, »robinzonska« oprava ...
Vid Cerjak se pogosto poigrava z ilustrativnimi in dekorativnimi detajli, kot so okrasni predmeti, rastri, cvetlični in tekstilni vzorci … Tako v prizore vnaša dinamiko, hkrati pa nekoliko izživi potrebo po avtorski izraznosti – vzporedno z risanjem karikatur se namreč intenzivno posveča upodobitvam fantazijskih motivov.
Sporočilnost časopisne karikature je pogosto povezana z besedilom – ta pogosto nastaja v sodelovanju z uredniki oz. novinarji –, zato je karikatura lahko zelo blizu stripu in ilustraciji. Likovna vrednost karikature pa morda pride najbolj do izraza prav na razstavah. Takrat jo ocenjujemo neodvisno od aktualnega politično-medijskega konteksta. Na razstavi je v ospredju likovna forma, ki gledalca nagovarja z unikatnim avtorskim načinom, izvirnostjo in duhovitostjo vsebine ter domišljeno likovno izvedbo.
Monika Ivančič Fajfar
[1] Luc Menaše: Evropski umetnostnozgodovinski leksikon, Ljubljana 1971.
