Damijan Šturm: Barve iz notranjosti
Barve iz notranjosti
Damijan Šturm v skriti vasici na livški planoti, lučaj od italijanske meje, živi odmaknjeno in asketsko. Njegov življenjski slog je za današnji čas neobičajen; posveča se iskanju sozvočja z okoljem in preprosti vsakodnevni rutini, ki človeka vrača k čudežni in skrivnostni naravi ter k njegovemu bistvu. Iz tega bistva klije želja po ustvarjanju, ki je enaka želji po življenju. Za Damijana Šturma slikanje ni samo prostočasna dejavnost temveč enakovreden, celo nujni del življenja.
V samotni tišini človek lažje prisluhne samemu sebi in se tistemu, kar počne, tudi zares posveti. Prav ta posvečenost je ključna za ustvarjalni način Damijana Šturma. Gre za osebne uvide, za vizije, ki se uresničijo v podobah narave, v gostih barvnih nanosih, v sugestivnih potezah ali v oblikah, ki se kot skrivnostni simboli pojavljajo na platnih. Ne le občutja in notranja doživetja, včasih se na slikah materializirajo celo slutnje. Tako se je na primer na sliki, ki je nastala dan pred dogodkom, izrisala presunljiva napoved materine smrti. Podobno se je s temnimi odtenki kot črna slutnja obarvala podoba stare hruške, ki so jo nedolgo zatem posekali. Nekatere slike pa imajo tudi svojevrstno terapevtsko moč: tiste, ki so nastale v procesu razčiščevanja lastnih misli, spominov in občutij, na avtorja učinkujejo zdravilno in pomirjujoče.
Ustvarjanje Damijana Šturma je blizu religioznemu doživetju, je neke vrste izpolnjevanje božje volje, sledenje višji sili. Ta duhovna, na trenutke mistična plat Šturmovega slikarstva, se ubesedi v naslovih slik: Izvirnost, Skozi zavedanje, Preobrazba, Razsvetljenje, Potovanje v notranjost, Prošnja, Božje lastnosti, Sožitje ipd.
Kot slikar samouk Damijan Šturm zaupa svoji intuiciji. Še več, načrtno išče načine in poti, kako čim bolj odmisliti moteče sugestije razuma in jih nadomestiti s prvinsko, spontano izraznostjo. Slikanje je zanj nekakšen ritual, ki se začne s kontemplacijo, s poglabljanjem vase, z meditacijo. Ta proces na telesni ravni spremlja pitje čiste studenčnice. Ustvarjalno doživetje se zgodi v notranjem zamaknjenju, v ekstazi, kot izraz nadzavesti. Slike so odmev tega doživetja – ob doseganju notranje izčiščenosti se v enem zamahu izlijejo na belino platna. Tudi zato bolj kot s konkretno vsebino gledalca nagovarjajo z ekspresijo potez in barv.
Ekspresivni zamah vseskozi zaznamuje slikarstvo Damijana Šturma, vendar pa lahko opazimo tudi določene slogovne spremembe, ki govorijo o tesni povezanosti njegovega osebnega življenja in slikarskega dela. Čvrste, barvno bogate upodobitve pokrajine pričajo o avtorjevi tesni navezanosti na naravo. Močni barvni kontrasti opisujejo neuklonljivo življenjsko silo sveta, izražajo hvalnico zemlji ali preprosto slikajo radost, zaupanje in hvaležnost materi naravi. Motivi njiv, travnikov, dreves, cvetja, ptic, rek, hribov in sonca so simboli rodovitnosti in neusahljive življenjske energije. Ponekod pa pokrajine dobijo drugačno podobo – naslikane so v temnejših in hladnejših barvah, kot nočne pokrajine ali zastrte s koprenami mraka, ovite v hladne zimske meglice, obtežene z nevihtnimi oblaki ali krvavečim obzorji, ki dramatično osvetljujejo povešene krošnje dreves, razburkane vode in razmršeno rastlinje. To so dela, ki so nastajala v trenutkih negotovosti, težkih odločitev in življenjskih prelomov. Najnovejša dela so plod poglobljenih meditacij in razmišljanj. Usmerjenost v iskanje globokih duhovnih resnic se kaže v rabi posebne simbolike, s katero avtor gradi izviren in oseben likovni svet.
Duhovni notranji impulz se materializira z barvo in slikarsko gesto. Ta je ponekod tako izrazita, da se zdijo slike kot reliefi. Šturm ne slika samo s čopičem, temveč včasih barvo nanaša in oblikuje s prsti, dletom ali kosom lesa, podobno kot kipar gnete in modelira glino. Eksplozije odtenkov napolnijo platno iz sredine navzven ali pa so nanešene v dinamičnih horizontalnih, vertikalnih, diagonalnih in krožnih potezah. Včasih se barve zlijejo čez rob platna in napolnijo tudi okvir. Nekatere slike imajo izrazito organski značaj, kot bi želele postati enakovreden del ustvarjene narave.
Slog Damijana Šturma je najbližje ekspresionizmu, ki odkriva vrednost spontanega, prvinskega izraza. Obenem pa v slikarstvu in v življenju – oboje je neločljivo povezano – avtor sledi filozofiji psihoterapevta Martina Kojca. Kojc je bil pionir na svojem področju, nekateri ga imenujejo prvi slovenski guru, in je ob izdaji Učbenika življenja leta 1935 dejal, da ga bodo zares brali in razumeli šele v novem tisočletju. Morda se na podoben način dokončni interpretaciji izmikajo tudi Šturmova slikarska dela.
Damijan Šturm slike ustvarja v svojem odmaknjenem svetu. Ne samo zato, ker živi in dela v majhni obmejni vasici, oddaljen je tudi od uveljavljenih akademskih tokov, galerij in umetnostnega občinstva. A prav zato njegovo delo zahteva brezpogojno zaupanje vase in zvestobo samemu sebi. Po nauku Martina Kojca je materija le odsev duhovnega sveta. In na svoj način tej prasili sledi tudi slikarstvo Damijana Šturma.
Monika Ivančič Fajfar
