Monika Lazar: PreSVETljeno

Cerkev Device Marije v polju, Bovec, 8. julij do 5. september 2021

kustosinja razstave: Daša Čopi

Razstava bo na ogled ob sredah in nedeljah med 18. in 20. uro, Za ogled razstave izven urnika pokličite na telefon 031 643 147 (Zoran) ali 040 396 806 (Daša) .

Otvoritev razstave je bila v četrtek, 8. julija 2021 ob 20. uri.


PreSVETljeno

Ciklus razstav Ars loci. Umetnost v prostoru svetega v cerkvi Device Marije v Bovcu v svoji dvanajsti izvedbi predstavlja slikarko in umetnostno zgodovinarko Moniko Lazar iz Kobarida. Slikarka s precej mladim opusom slik in bogatim akademskim znanjem je v center svojega raziskovanja postavila pojem svetega v umetnosti, ki je zanjo mnogo več kot le sakralnost v kontekstu religije in ga razume širše. Na to temo je napisala tudi obsežno magistrsko nalogo na univerzi v italijanskem Vidmu / Udinah, v kateri se je sicer zavzela za izrazito filozofski pristop, a v razpravo vključila tudi mnoge druge vede. R razumevanje vseh vidikov umetnosti in človeškega ustvarjanja namreč zahteva širok in celosten pregled.

Slike, ki jih umetnica predstavlja na razstavi PreSVETljenost v cerkvi Device Marije so nastale v njeni "svetlejši fazi" ustvarjanja, ki zdaj traja že nekaj let. V zadnjem času se tej značilni presvetljenosti pridružujejo tudi rahli kontrasti, kar morda napoveduje drugačno likovno izražanje v prihodnjih letih. Glavno vlogo na slikah ima intenzivna svetloba, žareča v odvisnosti od motiva in učinka, ki ga želi umetnica doseči. Lahko se udejani kot zaslepljujoča svetla jutranja zarja, ki ožarja bele meglice nad pokrajino, ali kot intenzivno sonce ob vročem dnevu, ko narava trepeta od močne svetlobe in nas prisili, da si zastremo oči. Ožarjenost je lahko intenzivna do te mere, da se naravna kulisa porazgubi in zreducira na detajle ob robu slike, iz nasičene in skrivnostne rumene svetlobe s pridihom naravnih zemeljskih tonov pa se izluščijo figure. Skozi nedoumljive povezave avtoričine notranje zavesti najdejo pot na slikarska platna različne podobe: od narave in predmetov do živali in oseb, ki so, poleg svetlobe, najpomembnejši element njenega slikarstva. Raznolike podobe tke kot živo tkivo, spleta jih do te mere, da se spojijo in zlijejo v eno. Idilična narava, nedoločljive pokrajine, skrivnostna atmosfera in harmonične scenske postavitve se povežejo v globokem občutenju nadnaravnega, duhovnega in pomirjujočega. Znajdemo se v vmesnem kraju med vzvišeno svetlobo in zemeljsko materijo v močnem občutenju skrivnostnega in svetega, ki naše misli, če se le prepustimo, popelje v nove dimenzije.

Monika Lazar se v svojih umetniških delih kaže kot izredno intuitivna slikarka, ki svoje veščine ter široko paleto teoretičnega in slikarskega znanja kombinira z inspiracijami – te pa najdejo pot do nje na različne načine. Tradicionalni krščanski ikonografski motivi kot so Beg v Egipt, Križanje, Sedež modrosti (Sedes sapientiae), Sveti pogovor (Sacra conversazione) globoko nagovarjajo njena čustva in tako mnoge med njimi vedno znova reinterpretira in parafrazira. Motiv Bega v Egipt je lahko predstavljen v pokrajini s pohodniki, turisti, ki so kot sodobni romarji v nezavednem iskanju svetega, lahko pa je prizor zreduciran na v komaj naznačeni pokrajini sedečega majhnega otroka, Jezuščka, nad katerim bdi usoda v podobi sfinge. Obilo navdiha umetnici nudi tudi obsežna mariološka ikonografija in raznoliki Marijo upodabljajoči motivi, a so le-ti posodobljeni in prilagojeni osebni ikonografiji slikarke. Zanimiv je njen koncept Marije kot boginje tisočih imen in tisočih obrazov, z množico nazivov, s katerimi jo imenujejo verniki v lavretanskih litanijah, poslušanje katerih je za umetnico pomirjujoča, duhovna in meditativna izkušnja. Marija je lahko upodobljena kot mati z otrokom ali pa jo avtorica parafrazira v seriji upodobitev močnih in odločnih boginj, lepotic, ki iz platna neustrašno zrejo v gledalca. Novejše slikarkino zanimanje predstavljajo angeli, za katere se zdi, da nadaljujejo koncept boginje tisočih imen. Slikarka čuti, da je to tema, ki jo današnji čas potrebuje.

Močna osebna nota ustvarjanja Monike Lazar se izrazi pri oblikovanju figur, saj z upodabljanjem članov svoje družine, predvsem moža, obeh hčerk in vnučka, kot tudi prijateljev in znancev ustvarja lastno ikonografijo.To ji omogoča ponotranjiti raznolike ideje in inspiracije, obenem pa družino postavi na piedestal svoje umetnosti. Delno idealizirane figure portretov resničnih oseb občasno nadomesti z izmišljenimi portreti, za katerimi pa so vedno točno določene ideje. Od jasnih obraznih potez upodobljenih so oči najbolj intenzivne, saj razgaljajo dušo. Umetnica je duše upodobljencev raziskovala že v svoji "temni fazi" reinterpretacije fajumskih posmrtnih portretov, ko je iskala tisto, kar je uresničeno, permanentno, nespremenljivo in božje v človeku. Zanimanje za globoke notranje vsebine in zavračanje plehkosti je tematika, ki jo je ohranila iz tega obdobja.

Ideje in vzore črpa tudi iz slavnih del svetovne umetnosti, pri čemer jo lahko nagovori le detajl ali pa celotna kompozicija. Občutek znanega, nekakšen déjà-vu ob nekaterih slikah, gledalca ne bo varal, saj je morda ravno to delo inspiriral Raffaello Santi, Giorgione ali John Everett Millais, klasična skulptura ali le manjši liki z velikih baročnih slik. Po drugi strani pa lahko odločna Boginja spominja na manekenko z modne piste, katere poza s fotografije v reviji se je umetnici še posebej vtisnila v spomin.

Monika Lazar zase pravi, da je počasna slikarka, a ustvarja več slik hkrati, skupaj jih spleta delček za delčkom, vodijo jo občutki in inspiracija, ideja končanega dela pa se ji razkriva sproti. Tehniko akrila uporablja v akvarelni tehniki, brez pastoznosti. Z izmeničnim nanašanjem in rahlim brisanjem lazurnih nanosov doseže učinke rahle megličaste tkanine skozi katero proseva svetloba.

Umetnica v svoje slike izlije tako svoja čustva kot akademski razum in znanje, zato ni presenetljivo, da so njena dela večplastna v strukturi in pomenu. Obenem skrivajo in razkrivajo in ob vsakem novem pogledu lahko odkrijemo nekaj novega, tako v sliki kot v sebi.

Daša Čopi

Razstavo pripravlja Društvo Ars Bovec v sodelovanju s kuratorko Dašo Čopi. Strokovna in tehnična pomoč pri izvedbi razstave: Monika Ivančič Fajfar Zoran Kašca.

Tisk zloženke omogoča Občina Bovec.

Pri izvedbi sodelujejo in pomagajo: avtorica Monika Lazar z družino ter prostovoljci in podporniki društva Ars Bovec.

O avtorici

Monika Lazar je leta 1967 rojena slikarka in umetnostna zgodovinarka, ki je odrasla v Tolminu, danes pa živi z družino v Kobaridu. Po končani srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, je med leti 1989 in 1990 obiskovala Akademijo lepih umetnosti v Benetkah. Zatem je potovala in živela v Londonu, po vrnitvi v Posočje pa si je ustvarila družino ter se uspešno ukvarjala z družinskim podjetjem. Vseskozi je v njej tlela želja po nadaljevanju študija, s katerim je nadaljevala leta 2009, ko se je vpisala na Visoko strokovno šolo za risanje in slikanje v Ljubljani in diplomirala leta 2012. Zatem se je vpisala na magisterij iz umetnostne zgodovine na univerzi v Vidmu/Udine, kjer je leta 2019 magistrirala na temo svetega v umetnosti. Dejstvo, da živi v Kobaridu in blizu meje z Italijo, ji pomeni veliko, saj je s tem prostorom, ki jo kulturno bogati, močno povezana.

O kuratorki

Daša Čopi je rojena 7. 6. 1987. Otroštvo je preživela v Bovcu in Čezsoči, leta 2002 pa se je vpisala na umetniško gimnazijo – likovna smer v Novi Gorici. Po končani maturi se je vpisala na enopredmetni študij umetnostne zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, ki ga je zaključila leta 2015. Od takrat je delala v turizmu, vendar je ljubezen do umetnosti ostala. S hvaležnostjo in veseljem je leta 2020 prevzela vodenje projekta Ars Loci, ki ga je pred tem 10 let kurirala Monika Ivančič Fajfar.