Podobe pasijona

Jože Snoj - poezija / Jošt Snoj - slike in risbe

Knjižnica Šiška, Ljubljana, 21. 3. - 21. 4. 2018

Odprtje razstave: 21. 3. 2018 ob 19.30h

Akademski slikar Jošt Snoj v čitalnici Knjižnice Šiška razstavlja slike in risbe, ki so nastale po motivih pasijonskih pesmi njegovega očeta Jožeta Snoja. Že sam naslov pesniške zbirke Poslikava notranjščine (al fresco) [1] namiguje na tesno vez med slikarskim in literarnim jezikom. Pesnik namreč z besedami ustvarja podobe, ki jih bralec v mislih prevede v vizualne podobe. Slikar pesnikove besede likovno interpretira, gledalec pa vidne podobe v mislih zopet ubesedi. Hkrati lahko poglabljanje Jošta Snoja v meditativni, filozofski in čustveni pesniški svet Jožeta Snoja vidimo tudi kot sinovo iskanje duhovne povezave z očetom.

Podobe pasijona se v kolektivni spomin niso zasidrale le s pomočjo jezika – torej z opisi v Svetem pismu, preko liturgičnih obredov, s pripovedovanjem in z umetniškimi ubeseditvami, temveč tudi s pomočjo likovnih upodobitev – s slikarskimi interpretacijami na freskah, oltarnih podobah in v knjižnih ilustracijah. Toda Pasijon Jožeta Snoja je oseben, notranji pogled na križev pot in Jezusovo trpljenje. Podobno pa je tudi serija slikarskih interpretacij Jošta Snoja intimno-osebna. Je kontemplacija pasijonske tematike in poezije, pa tudi lastna interpretacija te zgodovinske, verske in literarne teme.

Jošt Snoj pesniške podobe interpretira z likovnimi sredstvi. Risbe z ogljem, ki so zasnovane kot osnutki za slikarska dela, kažejo osebno in doživeto poglabljanje slikarja v vsebino besedil. V risbe vključuje tudi citate iz pesmi. Ti rokopisni zapisi verzov kakor odmevi besed spremljajo risarske poteze, hkrati pa delujejo kot kažipoti, ki gledalca usmerjajo pri branju podob. Risbe so narejene hitro in skicozno. Izrisane, zabrisane in ponovno začrtane poteze izdajajo kontemplativni miselni tok. Ponekod so plahe, previdne in rahle, ponekod pa močne, črne in skoraj jezne. Risbe so narejene na star papir, ki je več desetletij ležal v slikarjevem predalu. Zato ima posebno patino, ki daje risbam pridih zrelosti in ustvarja posebno, intimno vez med zgodovino in sedanjostjo. Na enak papir so natisnjene tudi pesmi, ki so postavljene ob risbe.

Čeprav slikarske kompozicije izhajajo iz risarskih, imajo naslikane podobe drugačen značaj. Čustveno sporočilnost risarske poteze v veliki meri nadomesti govorica barv. Prevladujoča vijolična barva, ki je značilna za postni čas, vsebuje liturgično simboliko. Topli oranžno rumeni toni na kontrastno hladne vijolične površine vnašajo toplino in luč. Rdeča barva je barva krvi, nasilja in bolečine, a tudi ljubezni. Bela je popolnost, ki se skriva v svetlobi. Človeško obličje je na slikah pogosto zabrisano. Izginjajoča podoba poudarja nedoumljivo skrivnost nesnovnega. Ta prehod od tuzemskega k nadzemskemu, ki ga slikar ponazori z likovnimi sredstvi, lahko opazujemo na sliki Nejeverni Tomaž. Umetnik je naslikal portret očeta, ki se zazira v podobo svetega Tomaža. Upodobitev svetnika je hkrati metaforični avtoportret pesnika oziroma slikarja – skrivnost presežnega se razodene ob njegovem dotiku. Kristus se spremeni v Luč, v svetlobo Resnice.

Likovni izraz Jošta Snoja ustreza pesniškemu slogu Jožeta Snoja, kot ga je Denis Poniž opisal v spremni besedi pesniške zbirke: »Napetost, dinamika, notranji naboj, ekstatično, a tudi do skrajnosti očiščeno podobje, ki poji Snojeve pesmi, kažejo na to, da pesnik ni želel obnavljati zgodb, kakor so zapisane v Svetem pismu, ni želel deliti in množiti tuje modrosti in se naslanjati na podobe, ki so jih izrisale v davnini neke druge oči, izrekla druga usta in zapisala druga roka.«

Zdi se, da je v poeziji Jožeta Snoja in slikarstvu Jošta Snoja pasijon na poseben način iztrgan iz konvencionalnega religioznega konteksta in prenešen v vsakdanje življenje. A kljub temu sakralna tema ne postane posvetna, temveč obratno – umetniška beseda in slika prostor profanega oplemenitita z duhovno dimenzijo.

Monika Ivančič Fajfar

[1]Jože Snoj: Poslikava notranjščine (al fresco), spremna beseda Denis Poniž, Ljubljana, Cankarjeva založba, 2004.

Razstavo pripravlja Mestna knjižnica Ljubljana - Knjižnica Šiška.

Avtor


JOŠT SNOJ

Jošt Snoj se je rodil leta 1967 v Ljubljani. Leta 1993 je na Akademiji za likovno umetnost diplomiral iz slikarstva pri profesorju Gustavu Gnamušu s serijo slik na temo Imago pietatis. Leta 1998 je diplomiral na Teološki fakulteti v Ljubljani. Med letoma 2000 in 2015 je opravljal duhovniško službo in ves čas tudi naprej iskal in razvijal svojo slikarsko pot: pejsaže, sakralno umetnost in portrete. Med letoma 2004 in 2008 je na Papeški univerzi Gregoriana na Fakulteti za zgodovino in sakralno kulturno dediščino študiral krščansko simboliko in ikonografijo v dialogu z drugimi izviri sakralne umetosti od začetka človeštva naprej, opravil formacijo za sakralno umetnost pod mentorstvom patra Marka I. Rupnika in študij končal z magisterijem. Po vrnitvi v domovino je ustvaril številna sakralna dela, pejasaže s simbolno konotacijo in portrete. Imel je naročila za zasebne zbirke doma in v tujini, s svojimi deli pa je opremil tudi nekaj sakralnih prostorov. Med slednjimi avtor izpostavi Križev pot sočutja iz cerkve na Kalobju, razstavljen letošnjo pomlad na razstavi Po piranskih cerkvah, ki si jo je ogledalo več tisoč slovenskih in tujih obiskovalcev in je imela izjemen odziv.

Od leta 2015 dalje se Jošt Snoj posveča izključno slikarski poti. Leta 2016 je pridobil status samozaposlenega v kulturi kot slikar in pedagog. Ustvarja v ateljeju v Ljubljani, udeležuje se slikarskih kolonij, pripravlja predavanja o ikonografiji in simboliki v zgodovini umetnosti ter vodi različne likovne delavnice.

Povezava na avtorjevo spletno stran.