Jurij Pfeifer: Slike / Dipinti
Galerija Hermana Pečariča Piran, Obalne galerije Piran, 21. 12. 2012 - januar 2013
Razstavišče Nikolaja Pirnata, grad Gewerkenegg, 1. 12. 2011 - 15. 1. 2012
Ekspresije teles in barv
Predstavljeni opus Jurija Pfeiferja je videti zelo raznolik, čeprav nastaja vzporedno. Osrednji motiv je (ženska) figura. Ta figura je sprva ikona, nato fantazijsko preoblikovana pojava, nazadnje postane del krajine, v kateri postopoma izginja. Skozi predstavljeni opus lahko sledimo simbolnemu in fizičnemu razkroju telesa.
Žensko telo na slikah Jurija Pfeiferja je deformirano s pretiranimi, nenaravnimi razmerji. Figure so izredno visoke in zelo vitke, skorajda shirane. Izpostavimo lahko dva vzora za takšno upodobitev telesa: vpliv iz secesije izvitega ekspresionizma ter estetika sodobne modne industrije. Telesa in poze suhih modelov ter črta, s katero so telesa izrisana, spominjajo na dela Egona Schieleja. A če je Schiele upodabljal ideal dekliške lepote, so Pfeiferjeve upodobljenke zrele ženske, ki odražajo lepotna merila sodobnega sveta mode in televizije – figure posnemajo pretirano krhkost anorektičnih postav manekenk.
Avtor na ta način združi dekadentni duh obeh obdobij, ki sta sicer razmaknjeni dobrih sto let. Podobno, kot v dobi "fin de siècla" konec 19. stoletja, je pojem dekadenca uporaben na prehodu iz 20. v 21. stoletje. To je čas, ki je prežet z občutki razpada, razkroja in razsula pa tudi hrepenenja in nenadzorovanega poželenja. Jurija Pfeiferja z omenjenim zgodovinskim obdobjem povezuje tudi simbolizem. Sodobnost pa se odraža v barvni paleti. Avtor rad uporablja nenaravne odtenke vijoličaste in strupeno zelene, ki skupaj z intenzivnimi rdečimi in rumenimi barvami ustvarjajo prenasičene, neharmonične, oko utrujajoče kombinacije. Tako izzvane čutne in čustvene dražljaje lahko primerjamo z obiskom diskoteke, kjer nas ogluši preglasna sintetična glasba in oslepi utripajoča umetna svetloba.
Čeprav je barva dominanten element v Pfeiferjevem slikarstvu, je njej skoraj enakovredna risba. Avtorjeva poteza je izredno osebna in izrazna – ponekod trepetava, drugje skrhana in razcefrana. Takšna črta vzbuja občutke negotovosti in krhkosti. Kakor da bo risba vsak čas razpadla, z njo vred pa tudi realni svet, ki ga opisuje. Tej risbi sledijo barvne poteze, ki gradijo telesnino figur, in so ravno tako kratke in razdrobljene. Takšne poteze spreminjajo naslikana telesa v mozaik barvnih lis, jih razkrajajo, trgajo in cefrajo na drobne koščke. Včasih imamo celo občutek, da gledamo meso telesa brez kože. Avtor se neredko spogleduje z estetiko grdega. Skrajna fizična razkrojenost in razgaljenost teles izstopa na slikah, kjer se resnično preplete s fantazijskim. Nenavadne človeške in živalske anatomije kažejo kite, mišice, žile in notranje organe. Figure, večkrat upodobljene brez udov, so razčlovečene še na drug način – manjkajo jim glave ali pa so brez oči. Oči, ogledalo duše, so bodisi zabrisane bodisi zakrite s temnimi očali. Pogost je motiv slepote.
Umetniško ustvarjanje Jurija Pfeiferja je realizacija vizij, prividov, sanj, nočnih mor, spominov in hrepenenj. Avtor v svoje delo vpleta trenutna razpoloženja ter fantastične podobe, ki njegovo domišljijo vznemirjajo že od gimnazijskih let. Prisotnost nezavednega se razkriva skozi simboliko upodobljenih predmetov. Te predmete – sončna očala, nenavadna pokrivala in pričeske, spodnje perilo, nogavice, čevlje z visoko peto in nakit – dojemamo kot nekakšne fetiše. Tudi nekateri drugi detajli, kot so računalniški zaslon, celofan, v katerega so ovite rože, podoba risanega antijunaka Barta Simpsona in modne ikone, so fetiši sodobnega sveta. Nenazadnje fashion (moda) in fetiš zvenita podobno.
Na ta način Jurij Pfeifer briše meje med tradicijo in sodobnostjo ter med "visoko" in "popularno" umetnostjo. Avtor brez predsodkov uporablja podobe, s katerimi nam strežejo bleščeče revije, jumbo plakati in televizija ter jih prosto preoblikuje. Vse to nam ponuja na ogled brez samocenzure, brez olepševanja in brez vnaprejšnjega pričakovanja odzivov. Njegove slike ne želijo biti (dolgočasno) lepe in tudi ne nudijo spokojnega ugodja, kakršnega smo deležni ob opazovanju skladnih oblik in barv. Njihova lepota je v njihovi provokativnosti. Njihova lepota je podobna vznemirljivosti sanj, prividov in skritih fantazij.
In kakšna je še usoda figure na slikah Jurija Pfeiferja? Figura se postopoma manjša, razkraja in tudi dokončno izgine na krajinskih slikah. Krajine nadaljujejo tradicijo, ki so si jo po Turnerju prisvojili impresionisti. Realna pojavnost pokrajine se kaže le še v skromnih obrisih, prevladajo pa močne barve. Tako tudi krajina postane zapis čustvenega in čutnega doživetja. Tu se zaokroži formalno zelo raznolik a vsebinsko vseskozi dosleden in izrazno močan opus Jurija Pfeiferja.
Monika Ivančič Fajfar
