Keramika v Magistratu 2016: Zeleno
Zgodovinski atrij Mestne hiše, Ljubljana / 3. avgust - 11. september 2016
Keramika, obarvana zeleno
Na 13. pregledni razstavi Keramika v Magistratu člani Društva keramikov in lončarjev Slovenije predstavljajo dela iz svoje redne produkcije in se hkrati odzivajo na aktualno dogajanje v slovenski prestolnici. Ljubljana se namreč letos ponaša z nazivom Zelena prestolnica Evrope. Ta naziv so ljubitelji zemlje in ognja spremenili v ustvarjalni izziv. Razstava z naslovom »Zeleno« občinstvo nagovarja k ozaveščenemu razmišljanju, k skrbnemu ravnanju z okoljem, k spoštljivemu odnosu do narave in sočloveka.
Lončarstvo in keramika sta po svoji naravi »zelena« obrt oziroma umetnost. Glina je naraven material, njeno oblikovanje je prvinsko, naravno in ekološko. Stik, dotik, gnetenje in oblikovanje gline so čutne geste povezanosti z naravo. Včasih tudi svojevrstne duhovno meditativne geste, ki kažejo na človekovo ustvarjalno povezanost s stvarstvom. Morda je prav zato narava vselej tako priljubljen motiv v keramiki. Nastajanje keramičnih form namreč pogosto navdihujejo oblike, teksture in barvne harmonije, ki jih najdemo v naravi. Naravni proporci pomembno vplivajo na estetska merila. Nabor dekorativnih in simbolnih elementov se napaja v življenjskem okolju, ki je za človeka primarno in najbolj pomembno.
Največ motivov tako izhaja iz rastlinskega in živalskega sveta. Tu so simpatične žabe in prikupne mačke, ptice v drevesnih krošnjah in ponosna gorila. Cvetovi včasih zrastejo v domišljijske skulpture, drevesne strukture ter raznovrstne oblike listov in plodov pa so zgled za umetelne kompozicije in slikovite rastre. Snopi trave in cvetoči travniki pričarajo vonj po poletju, sočna zelenjava in vinska trta prikličejo v nostalgičen spomin okusen in zdrav domač obed. Vse to s prazničnim razpoloženjem kronajo sladke jagode na trinadstropni torti.
Ekološko naravnane teme ustvarjalci ilustrirajo tudi kritično, simbolično in metaforično. Z upodobitvami pošvedranih čevljev in zavrženih predmetov, plinske maske ali ozonske luknje opozarjajo na okoljsko problematiko. Simbolika življenja in preživetja oziroma sožitja človeka in narave se kaže v upodobitvah krožnika z malico, servisa s srebrno žlico in hlebov kruha z odtisom rok. Z oblikovanjem izvirnih organskih abstraktnih oblik, ki spominjajo na nenavadne živali in rastline, morske valove, plasti zemlje, gigantsko jajce ali pravljičnega zmaja, avtorji posnemajo ustvarjalnost narave. Kot protiutež organskim oblikam učinkujejo geometrijske forme: krogle in kocke, deformirani valj ter strukture, ki spominjajo na arhitekturne miniature.
Tudi človeška figura ima v oblikovanju keramike in male plastike vselej pomembno mesto. Lahko pooseblja abstraktne pojme, nosi simbolne pomene, ilustrira zgodbe ali portretno upodablja. Figuralna upodobitev mladega para v prenesenem pomenu slika mlado, še »zeleno« ljubezen. Urška in povodni mož sta se združila v objemu vode. Z bršljanom preraščeni ženski akt lahko beremo tudi kot prispodobo minevanja časa. Pri antični umetnosti se navdihuje upodobitev boginje s kačami, pri slovenskem narodnem izročilu pa upodobitev zelenega Jurija. Sanjske podobe obrazov se izvijajo iz slikovitih rastlinskih struktur, na gladki glineni plošči se izriše razpoloženjski avtoportret. Figure so lahko včasih v mehanicističnem duhu geometrijsko stilizirane ali pa se spreminjajo v antropomorfne posode.
Klasične keramične in lončarske forme, kot so vaze, krožniki, sklede, skodelice, vrči, posode in pečnice, so dekorirane z zelenimi glazurami in ornamentiko. A tudi (po svojem izhodišču) uporabna keramika z domišljeno postavitvijo v kontekst razstave včasih pridobi nove pomene. Podobno tudi dekorativni detajli, kot sta čipka in razpokana glazura, pripovedujejo o krhkosti in ranljivosti zemlje.
Tematska rdeča nit razstave je to pot torej zelena. Skupna tema razstave se kaže kot dobra motivacija za ustvarjalce, da v skladu s svojimi ustvarjalnimi in slogovnimi usmeritvami razvijajo nove ideje, iščejo nove izpeljave in ponujajo nove zorne kote. Poenotena tema tako le poudari raznolikost avtorskih načinov, izvirnih rešitev ter osebnih razmišljanj in doživljanj. Sedaj že tradicionalna skupinska instalacija pa pokaže moč društvene povezanosti med člani. Delo pri skupnem projektu zahteva strpnost, prilagajanje, sprejemanje in ustvarjalno sožitje. Hkrati pa na poseben način spodbuja razvijanje individualne ustvarjalnosti v določenem okviru. O tem pripoveduje tudi umetniška postavitev: posamezniki smo listi na istem drevesu, smo posamezna drevesa v enem gozdu. Odtis v svežo glino simbolizira pečat, ki ga vsak posameznik pusti v skupnosti, v mestu, v družbi. Viseča instalacija, ki s svojo spontano mobilnostjo lovi posebne trenutke svetlobe, vabi tudi obiskovalca, da se sprehodi skozi njo. Da je na razstavi udeležen, ne le z očmi, temveč s celim telesom. Doživetje poraja občutenja, občutenja pa ostanejo v spominu zapisana dlje kot zgolj mimobežni vtisi.
Monika Ivančič Fajfar
Razstavo pripravlja Društvo keramikov in lončarjev, MOL in JSKD
