Parafraza, palimpsest, citat in prisvojitev
tematska regijska razstava JSKD, območna izpostava Krško
Dvorana v parku, Krško / 17. 10. - 19. 11. 2013
Izposojanje umetnosti
Računalniška ukaza copy in paste – kopiraj in prilepi – sta v današnjem času pogosto v uporabi. Funkcija, ki nam sicer olajša vsakodnevno računalniško delo, marsikdaj pride v navzkriž z varovanjem avtorskih pravic. Hkrati se zdi, da sodobni svet postaja zasičen s številnimi kopijami, ponaredki in serijskimi produkti. Žal umetniška produkcija ni izvzeta, ko govorimo o problematiki kopiranja, pa naj gre le za "iskanje navdiha" pri drugih avtorjih ali očitno krajo idej.
V tem kontekstu ima izposojanje motivov, vsebin in slogovnih značilnosti pri drugih avtorjih skrajno negativen prizvok. Po drugi strani pa vemo, da imajo učenje in zgledovanje pri velikih mojstrih ter medsebojni slogovni vplivi velik pomen za razvoj umetnosti. Takšen način prenašanja znanja, likovnih vsebin, tehnologij in izrazov, ima tradicijo, ki je stara toliko, kot umetnost sama. Parafraza, palimpsest, citat in prisvojitev so štirje, v svetu umetnosti že preizkušeni in uveljavljeni načini "izposojanja" umetniških del, bodisi njihovih vsebinskih, oblikovnih ali kompozicijskih posebnosti, bodisi vključevanja konkretnih umetnin oz. reprodukcij v nove avtorske stvaritve.
Ustvarjalci in ustvarjalke, ki so se odzvali na razpis za tokratno razstavo, so izbirali s seznama tridesetih slikarskih predlog znanih avtorjev. Razpisna tematika naj bi likovnike opogumila, da brez slabe vesti in občutka krivde posežejo po raznolikih zgodovinskih virih. Tako so dela, ki jih občudujemo v muzejih, dobila aktualne interpretacije.
Interpretacije slik
Pokrajino z znamenite slike Zvezdna noč Vincenta van Gogha je Vladimira Sumrek zamenjala s svojim domačim mestom. Nebo ostaja isto, kar daje misliti na univerzalnost vesolja v nasprotju s spremenljivostjo zemeljske pokrajine. Metaforično lahko to razumemo kot neuničljiv sij umetnosti nad minljivim vsakdanom. Delo Branka Bosine se sklicuje na značilne van Goghove valujoče poteze. Avtor je s tehniko "drip paintinga", nanašanjem barv s polivanjem in kapljanjem, poudaril ekspresivni značaj slike. Anđa Balja je v nočno pokrajino umestila ženski polakt. Figura, ki sedi na nekakšnem prestolu, morda predstavlja vladarico noči – na ta način je avtorica v sliko vnesla ljubezensko motiviko.
Andrej Čebular si je z znamenite mojstrovine Sandra Botticellija Rojstvo Venere izposodil motiv školjke. Čebular je s simbolom školjke, ki je (odprta ali zaprta) tudi metafora za žensko spolovilo, izpostavil prikrito erotično simboliko renesančne mojstrovine. Keramično skulpturo dopolnjuje draperija, ki posnema valovanje morja ali Venerinih dolgih las ter poudarja čutnost. Venerino držo, ki jo je Botticelli posnel po antičnih kipih, je Vlasta Boranič na duhovit način dopolnila z metlo in tako boginjo spremenila v gospodinjo. Vsebinski preobrat vsebuje satirično ost – tako avtorica komentira položaj ženske v družbi. Sodobna Venera je ujetnica, ki mora izpolnjevati visoke kriterije telesnega izgleda, opraviti gospodinjska dela in sočasno ustrezati raznolikim predstavam moških fantazij.
Neda Krvavica je v sodobni čas prestavila svetopisemsko zgodbo o Suzani, ki sta jo pri kopeli na skrivaj opazovala dva starca. Navdih za vsebinsko zasnovo avtorica dolguje beneškemu slikarju Tintorettu. Tokrat se mladenka "zgoraj brez" sonči na samotni plaži, a v resnici pred pogledi ni skrita. Prej kot moralističen, ima slika hudomušen prizvok.
Andrej Pinterič je sicer obdržal bukolično pokrajino s Tizianove slike Koncert na travi, je pa osrednjo skupino figur posodobil v družbo dveh mladeničev in dekleta, ki se družijo ob glasbi in steklenici vina. Pesonifikacija pravice, ki sloni ob vodnjaku čistosti, prizor dopolnjuje z moralnim podukom.
Vprašanje moralnih vrednot odpira tudi delo Mihaele Prevejšek. Avtorica predela baročno idejo kvartopircev in goljufov, kakor jo poznamo s slik Georgesa de La Toura ali Caravaggia. Neposredno kvartopirsko goljufijo so v sodobnosti zamenjali zlagani obeti sreče, povezani z bogastvom. Lahek zaslužek naivnim ljudem obljubljajo igralni saloni in številne igre na srečo.
Kritiko sodobne družbe in trpke komentarje aktualne družbeno politične situacije sta s priredbami znamenitega Krika Edvarda Muncha izrazila tudi Zdravko Červ in Anton Zorko. Prvi je dogajanje prestavil v Vatikan, drugi je ostal doma, pred slovenskim parlamentom. Z ekspresivno barvno skalo je Červ poudaril dramatičnost dogajanja, Zorko pa je z naivnim pristopom ponazoril ljudski moment vstaje. Oba sta za dramatične poudarke izkoristila poudarjeno perspektivo.
Rezka Arnuš je s skulpturo z naslovom Preživljanje s kulturo ponazorila težak socialni in družbeni položaj umetnikov. Lesena skulptura psa, priklenjenega na verigo in oblečenega v majico, potiskano z motivom umetnine Pabla Picassa, se prav tako sprašuje o komercializaciji nekaterih umetnikov in njihovega dela. Tudi Ana Mamilovič in Marija Kukovica sta si izposodili likovne elemente s Picassove slike Umetnik in model, a sta barve in kompozicijo domislili po svoje. Gre torej za neke vrste kolaž elementov z originalne slike. Janez Klavžar si je vzel nekoliko več svobode pri interpretaciji likovnih prvin, a je skušal ohraniti prepoznavnost Picassovega kubističnega sloga.
Slika Vztrajnost spomina Salvadorja Dalìja je Gordano Dobriha navdihnila za slikarsko instalacijo z naslovom Vztrajnost domišljije. Idejo minljivosti in razkroja z originalne podobe je avtorica strnila v osrednjo podobo človeške lobanje. Motiv memento mori dopolnjuje pravo tiktakanje ure ter suha veja, s katere slikarska kompozicija nekoliko negotovo visi.
Rosina Curhalek je znamenito upodobitev Pred lovom slikarja Jurija Šubica prestavila v moderen čas, kar prepoznamo po lovčevi opravi in opremi lovske sobe. Zdi se celo, da si je avtorica izposodila obraz njej poznane osebe. Brane Praznik je Šubičevo umetnino kopiral v večji meri, a komaj opazni detajl – uplenjeni zajec na kavlju za vrati – sliki upravičeno daje nov naslov Po lovu.
Risba Branke Pirc z naslovom Popotnik nad meglo v deželi pod Triglavom citira delo romantičnega slikarja Casparja Davida Friedricha. Melanholično vzdušje avtorica pričara z uporabo črno bele tehnike. Originalno pokrajino spremeni v realistično prikazan razgled z naše najvišje gore. Tako se simboličen pomen, ki ga ima Triglav v slovenskem prostoru, poveže z doživljanjem naslikanega junaka. Z njim pa se, zaradi zornega kota upodobitve, poistoveti tudi gledalec.
Monika Ivančič Fajfar
Razstavo pripravlja JSKD, Območna izpostava Krško
