Pirta, farca, fidinja
upodobitve folklornih pripovedi z Bovškega
Galerija ZDSLU Ljubljana, 21. 11. 2013 do 14. 12. 2013
Stergulčeva hiša Bovec, 21. 12. 2013
Podobe bovških pripovedi
Kadar beseda in slika stopita skupaj, imata večjo moč. Zato pripovedovalci zgodb med pripovedovanjem "ilustrirajo" besede z barvo, jakostjo in višino glasu, rišejo podobe s kretnjami rok ali poudarjajo čustva z držami telesa in obrazno mimiko. Pripovedovalčevo prizadevanje, da besede podkrepi z vizualno in zvočno predstavo, je v pisani in natisnjeni obliki prepuščeno ilustratorju. Ilustrator vsebini dodaja bogastvo oblik, z likovnimi kompozicijami poudarja dramatični lok pripovedi ter z barvami in risbo podaja razpoloženja. Dober ilustrator zna zgodbe brati tudi med vrsticami in jih začiniti s svojimi domislicami. Na ta način odpira drugačne načine branja novih ali že poznanih pripovedi.
Okvir zgodbe iskrivemu ustvarjalcu vselej pomeni priložnost za iskanje izvirnih rešitev – njegovi svobodi je prepuščena že izbira osrednjega motiva. Ilustrator včasih vsebini sledi tako, da z zaporedjem podob posnema pripovedno zaporedje. Drugič izbere najbolj poveden oziroma najbolj dramatičen trenutek in ga upodobi kot zamrznjeno sliko. Lahko pa se odloči za interpretacijo, ki na svoj način povzema ali nadgrajuje vsebino in razpoloženje pripovedi. Izbiri motiva običajno sledi izbira likovnih sredstev. Z risbo si ilustratorji pomagajo pri opisovanju dogajanj in nizanju narativnih detajlov. Močne barve in kontrasti, izrazita perspektiva ter izvirne kompozicijske rešitve pa učinkovito poudarijo dramatične vrhunce zgodb. V pričujoči publikaciji tako lahko primerjamo različne avtorske pristope akademsko izobraženih likovnikov.
Marija Prelog je v akvarelni risbi združila pripovedni ritem in naravoslovno doslednost, Mirna Pavlovec je povedko dokumentirala s preciznim, a duhovitim orisom. Petra Preželj je z rastrom črt in domišljijskimi detajli pričarala slikovite teksture in poudarila telesnost. Prostorsko globino, ki izpostavi pomemben trenutek v pripovedi, je s križanjem linij ustvarila tudi Daša Simčič. Na ilustraciji Darje Lobnikar Lovak ekspresivna risba poudari temačno vzdušje. Kiki Klimt je v ilustraciji uporabila črtni vzorec, podoben rastlinskim viticam, kar nas spomni na ljudsko ornamentiko.
Z elementi ljudske umetnosti se sklada tudi izbira naivnega sloga, ki spominja na poslikave panjskih končnic ali iluminacije srednjeveških rokopisov. Ta način sta izbrali Vesna Čadež in Huqin Wang, medtem ko se stilizirana ilustracija Silvana Omerzuja zgleduje pri otroški risbi. Ljudski humor, ki veje iz nekaterih pripovedi, avtorje vzpodbuja k vključevanju satiričnih elementov. V tem duhu je avtorsko svobodo pri interpretaciji vsebine izkoristil Radko Oketič. Alenka Vidrgar je pri zasnovi prostorske postavitve uporabila nenavaden preobrat v razpletu zgodbe. S šaljivimi pripovedmi pa se skladajo tudi elementi karikature v ilustracijah Aleksandra Jankoviča Potočnika in Alenke Gregorič.
Fantazijsko bogastvo pravljic je botrovalo množici narativnih in likovnih detajlov na ilustracijah Irene Majcen, Ančke Gošnik Godec ter Suzi Bricelj. Ekspresivno razpoloženje in skrivnostna napetost bajčnih in strašljivih povedk sta dobila likovni ekvivalent v ilustracijah Dušana Muca, Milana Eriča in Andreje Peklar. Tanja Špenko pa je v risbo vključila izkušnjo abstraktnega slikarstva.
Monika Ivančič Fajfar
O bovških folklornih pripovedih
Od 19. stoletja pa vse do danes so številni posamezniki po svojih močeh poskušali z zapisom ohraniti del bogate slovstvene dediščine na Bovškem. Gradivo še ni sistematično zbrano na enem mestu. Nahaja se v javnih in zasebnih arhivih ter v številnih razpršenih objavah v najrazličnejših publikacijah. Del bovške prozne folklore je v zadnjih 20 letih izšel tudi v strnjenih zbirkah, npr. v knjigah Zlati Bogatin (Dolenc 1992), Na Klužah tice strašijo (Komac 1997), Živa pripoved v zapisu: Pripovedi Tine Kravanja iz Bavšice (Ivančič Kutin 2011). Tokrat je pred nami ilustriran izbor 27 folklornih pripovedi z Bovškega. Naslov Pirta, farca, fídinja bo morda komu zvenel kot latovščina, toda nekoč so bila to povsem vsakdanja narečna poimenovanja za bajčna bitja, s katerimi so odrasli spravili otroke domov, še preden se je pustil prvi mrak. O teh strašljivih pojavah lahko preberete v zgodbi Otoke so strašili.
Žanrsko so zgodbe pravljice in raznovrstne povedke – od razlagalnih, zgodovinskih, bajčnih, legendnih, pa vse do socialnih in šaljivih ter spominskih pripovedi. V izbor smo uvrstili tudi nekaj najbolj znanih in že večkrat objavljenih zgodb, ki jih najbrž pozna vsak domačin, z njimi pa se pogosto srečujejo tudi obiskovalci, ki raziskujejo naravne lepote Bovškega (npr. Kako je nastal Prestreljenik, Križ v steni Izgore, Nastanek Mlinarice). Toda prednost pri izbiri so tokrat imele manj znane pripovedi, ki se jih dandanes na terenu le redko sliši, saj jih pomnijo le še posamezni domačini. Škoda bi bilo, da bi jih mlajše generacije zamudile. S pomočjo slike in besede v tej knjižici, pa tudi preko zvočnih posnetkov interpretacij na tematski poti Po sledeh pripovednega izročila Bovca, imajo te, skoraj pozabljene zgodbe, zdaj morda boljše možnosti, da ponovno najdejo mesto v prepoznavnem repertoarju bovške besedne ustvarjalnosti.
Pripovedi so izbrane iz različnih arhivskih virov. V rokopisih se način zapisa in stopnja narečnosti razlikuje od zapisovalca do zapisovalca. Za tukajšnjo objavo je bil zapis nekoliko prirejen in poenoten v preprosto narečno transkripcijo, pri čemer se ohranjajo temeljne glasovne in skladenjske značilnosti bovškega narečnega govora ter narečno besedišče. Zapis upošteva: ukanje, ko se nenagalšeni o izgovarja kot u (npr. kulieno, jaguda ); nenaglašeni samoglasniki se pogosto skrajšajo v polglasnik ǝ; dvoglasnika ie in uo (npr. ciesta, muost), pa tudi betacizem, če je prisoten v viru (izgovor glasu b namesto v). Naglasna znamenja označujejo le mesto in dolžino naglasa, ne pa tudi tonemskosti, ki jo pozna bovški narečni govor. Z naglasnimi znamenji so označene predvsem narečne besede ter besede, katerih naglasno mesto se v knjižnem jeziku razlikuje. Naglašen polglasnik je označen z znakom ' pred predhodnim soglasnikom (pǝtǝ'lǝn). Na dvoglasnikih (ie, uo) je vselej naglas, zato ta naglasna mesta niso označena.
Za lažje razumevanje je vsaka pripoved prestavljena tudi v knjižni jezik, ki, kolikor je to sploh mogoče, sledi narečni podlagi. Toda priporočamo, da se vendarle pomujate tudi z narečnimi zapisi: če jih boste brali naglas, bodo zgodbe morda zazvenele podobno živemu pripovedovanju, torej tako, kot so med ljudmi krožile nekoč.
dr. Barbara Ivančič Kutin
Razstavo pripravlja Sekcija ilustratorjev pri Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov v sodelovanju s TIC Bovec.
