Taja Ivančič: Pogled v zrcalo
slikarska razstava
Galerija Zala, Gosposka 7, Ljubljana / odprtje razstave bo v četrtek, 12. 5. 2016 ob 19. uri. Razstava bo na ogled do 28. maja 2016.
Pogled v zrcalo
Ko gledamo slike Taje Ivančič, gledamo v barvit, sanjsko idealiziran in slikarsko dodelan, a včasih tudi kaotično prepleten, čutno razburkan in dramatično ekspresiven svet. Zdi se, da se pred nami odvijajo prizori iz slikarkinega resničnega življenja in njenega fantazijskega sveta. Njena dela vidimo kot odziv na aktualne dogodke, kot ilustracijo hrepenenj, sanj, strahov in čustvovanj ali kot vidni izraz intimnega doživljanja in razumevanja sveta.
Avtobiografski moment je v slikarstvu Taje Ivančič zelo močan, saj avtorica svojo ustvarjalno poklicanost vselej tesno povezuje z zasebnim življenjem. Vsebinska izhodišča za slike najde v besedilih in verzih, ki jih piše njen življenjski sopotnik Rudi Kofol Zven. Vendar njene slike niso preproste ilustracije poezije. Podobe na platnu živijo lastne zgodbe in ustvarjajo nove pripovedi.
Vsebinski eklekticizem Taja Ivančič poudari z mešanjem slogovnih prvin, ki jih črpa iz bogatega umetnostnozgodovinskega izročila. Iz renesanse prevzame klasično slikarsko razdelitev na disegno, stvaren opis z risbo, ter colorito, slikanje emocij z barvo. Vir navdiha so ji tudi inovativni umetniki dvajsetega stoletja, denimo Matisse, Chaïm Soutine in Jean-Michel Basquiat. Avtorica pri ustvarjanju uporablja raznovrstne slikarske in risarske tehnike. Prepoznavna je po risbi s kemičnim svinčnikom, v novejših delih pa, poleg čisto izrisanih podob, razvija tudi izrazito ekspresivne slikarske prijeme, uporablja ritmične gravure in vključuje grafične napise. Tako poudari prvinskost in spontanost ustvarjalnega izražanja.
Slogovno raznolika dela Taje Ivančič so podvržena osebni slikarski evoluciji, a pogosto v njenem ateljeju nastajajo tudi sočasno. Vidimo lahko realistične upodobitve, poetično obarvane simbolistične prizore, sproščene anatomske krokije v pastelnih tonih, z močnimi barvami in ekspresivnimi potezami naslikane podobe, ki v kaotičnem vrvežu zapolnjujejo platna do zadnjega kotička, ter živahne barvne abstrakcije. Čim bolj barva prevladuje nad formo, tem bolj prevladujejo čustva nad vsebino.
Vendar pa v delih Taje Ivančič kot glavni motiv in osrednja nosilka zgodbe ostaja figura. Ta je postavljena v najrazličnejše, pogosto nerealne prostorske in vsebinske odnose. Na starejših delih imajo aktivno vlogo ženske junakinje. To so princese, baletke, manekenke in fotomodeli, pa tudi poduhovljene ženske iz različnih kultur in zgodovinskih dob, ki izzivalno obračajo pogled v gledalca, čutno razkazujejo svoje telo ali pa se umikajo v svoj notranji svet. Spremljajo jih liki, ki poosebljajo moške arhetipe: oče, duhovnik, vladar in poslovnež.
Soočenje ženskega in moškega sveta, intuitivnega in razumskega, Erosa in Tanatosa, se v novejših delih izrazi v napetem trku narave in človeka, biologije in civilizacije, življenja in smrti. Ekspresivne upodobitve krvavečega mesa v sivem brezprostorju klavnice delujejo kot kruta protiutež sveži belini halj udeležencev velikonočne procesije ali v prijazne barve odetega Bude. Prav tako ni naključna nekoliko humorna podobnost moškega z boškarinom, istrskim bikom, ki ga vodi na vrvi. Taja Ivančič v svojih delih kritično obravnava sodobno civilizacijo, dosežke in vrednote človeške družbe, družbene stereotipe in vzorce. Podobno kot slikarji fauvisti in ekspresionisti išče prvinsko v slikarstvu ter divje in živalsko v človeku. Zdi se, da njena vizija sveta prihodnosti napoveduje prevlado primatov nad človekom. Na eni od slik opica že stopi tudi za slikarsko stojalo in s tem človeku odvzame monopol nad umetnostjo in nad duhovnim.
Slikarstvo Taje Ivančič zrcali odsev avtoričine lastne podobe, zunanje in notranje, a tudi sliko sveta, ki jo obdaja. Je kolaž portretov in avtoportretov, podob iz revij in časopisov ter prizorov iz vsakdanjega življenja. Je odmev zmedenega, z medijskimi podobami preobloženega sveta. Je krik človeka, preobremenjenega s hitrim, nemalokrat histeričnim načinom življenja. Umetnost pogosto razumemo kot zatočišče drugačnega, iskrenega, boljšega. Taja Ivančič pa ustvarjanje vidi tudi kot hojo po vznemirljivih labirintih osebnega in kolektivnega spomina, kot pot do notranje resnice in kot govorico prvinske narave.
Monika Ivančič Fajfar
Razstavo pripravlja Galerija Zala v sodelovanju z avtorico.
